Jezik in policija. Kar naprej. To je prav gotovo že določena simpatija in kako se ustrašim, ko se v trenutku spomnim na Gregorja Strnišo. Prav o njem sem pisal besedilo, ko je Damir Zlatar delal njegove Žabe. Naslov je bil Jezik. In tudi je. Zdaj pa bi bil lahko Jezik in policija. Ustrašim pa se zaradi tega, ker Strniša bi totalno znorel, če bi slišal, da je lahko kakšen policaj tudi simpatičen. Da je lahko vsaj korekten, če ni že na trenutke pozabljiv in človeški. Če sem lahko tako skromen, kajti jaz vseeno napreklicno držim z Gregorjem Strnišo. Prav o tem sva enkrat izrekla nekaj težkih besed. Kdor obleče uniformo, z njim je že v osnovi nekaj narobe. In to hudo narobe. Strinjam se. Toda kaj ne nosim tudi sam določene uniforme!? Kar zmrazi me. Kaj pa počnem drugega? Kako pa se drugače sprehajam po tem svetu. Ali oprezam. Kako me vidijo ljudje? Ne, ne, o tem ne bom razpredal. Čudna beseda, kar pa ne pomeni drugega, kot da sem rahlo v zadregi. Prekleti zadregi celo. Saj kaj sem hotel navesti? Jezik in policija. Seveda. In takoj se spomnim. Povedal bom. Kar se jezika tiče. Popolnoma razumljivo je, da ima določena skupina ljudi, govorim o druščini, svoj jezik, kjer ni problem poslati nekoga v pizdo materino, mu izreči, da je debeluhar ali debeluharica ali kaj podobnega, da ne dolgovezim, namreč povedati hočem, kako ni nujno, da to razume tudi druga druščina. O tem sem prav gotovo že pisal, toda kaj, ko vedno znova trčim na težave. In takole sem sredi poletja naletel na skupinico policajev. Povem naj, da sem bil zelo razposajen in da sem hitel na zmenek s prijateljem. In ne vem, kaj mi je bilo, štirje policaji so bili, da sem jim zaklical v pozdrav: »Živijo, debeluharčki!«