Po mnenju sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj je, kot je predhodno že obrazloženo, tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v t.i. pospešenem postopku na podlagi ugotovitve, da se tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval razloge za pridobitev azila, med seboj bistveno razlikujejo in si nasprotujejo. Po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije je sicer v mejah zakona priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine, po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pa daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), poleg tega pa daje Republika Slovenija azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihova varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2, ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se je skliceval v prošnji za priznanje azila, v njegovi matični državi pa mu ne grozi preganjanje in tudi v primeru vrnitev v matično državo tožnik ne bo kakorkoli drugače ogrožen, kar je po presoji sodišča pravilno ugotovila tožena stranka skladno s podatki poročil mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij, ki jih je pridobila tožena stranka in se nahajajo v upravnih spisih.