Ne verjamem, da bi status vojnega dopisnika lahko vzbujal zavist pri kolegih, saj praviloma to ni dobro plačano ali nagrajeno delo. Kolikor vem, se nihče od starejših kolegov (Igor Vučič, Alojz Krivograd, Ivo Štandeker, Marjan Jerman, Ervin Hladnik in drugi), ki so delali kot vojni dopisniki, ni mogel pohvaliti z dobro plačo. Prav tako se v Sloveniji ni zgodilo, da bi novinarju podelili novinarsko priznanje zaradi kakovostnega poročanja s prvih bojnih črt. Torej ni razlogov za zavist. Prav tako ni mogoče govoriti, da bi ta služba prinašala vojnemu dopisniku določene privilegije. Sam jih nisem zaznal in jih nisem bil deležen. Delo v vojnih razmerah ni prednost, saj za televizijskega novinarja to pomeni, da moraš na svojem hrbtu vsak dan nositi težko opremo, hoditi kilometre in kilometre za dobro sliko, biti pogosto lačen in žejen, videvati razmesarjena trupla brez nog in rok, gledati ljudi, ki umirajo, pa jim ne moreš pomagati.