Prvič v življenju se mi je zgodilo, da je bila za odločitev, kam naj se odpravim na izlet, »kriva« literatura. Opisano prigodo iz bogate kariere enega največjih evropskih alpinistov svojega časa, Hermanna Buhla, sem prebiral že kot alpinistični pripravnik. Čudovito knjigo iz življenja gornika, ki je svojo pot končal sredi Himalaje, na grebenu strme bele piramide Čogolise v Pakistanu, še vedno rad vzamem v roke. Na zemljevidu, ki mi je slučajno prišel pod prste sredi Mozartovega Salzburga, me je pritegnilo slabo vidno ime Watzmanna; vrha in stene, ki sem ju »poznal« že dve desetletji in pol, preden sem ju sploh prvič videl. Tudi zato odločitev, da se odpeljemo v dolino pod steno iz knjige avstrijskega plezalnega idola, ki je pred 50-imi leti prvi stopil na vrh Nanaga Parbata, osemtisočaka v Himalaji, ni bila težka.