O služenju vojske v vrstah JLA krožijo mnoge zgodbe, od tistih najbolj tragičnih, preko žalostnih, pa vse do veselih in zabavnih. JLA je bila simbol raznovrstnosti in hkrati enotnosti rajnke Jugoslavije, vsaj v glavah raznih politkomisarjev. V resnici se je seveda dogajalo vse kaj drugega kot enakost, bratstvo in enotnost, nekaj aspektov vojaškega življenja prav pred koncem Jugoslavije in JLA pa skuša zajeti tudi film Karavla. Komična vojna drama, kjer se v bistvu nihče ne vojskuje, da slutiti, da naj bi torej šlo za bolj psihološko študijo karakterjev in v tem primeru tudi prikaz nevrotičnosti zadnjih dni v JLA in vojske nasploh. In točno to Karavla tudi je, namreč zgodba o zelo različnih osebah, stlačenih v majhno postojanko na vrhu hriba, ki naj bi jih nenehno ogrožal nevidni sovražnik na drugi strani meje. Simpatična, mestoma že kar burkaška zgodba o bosanskem poveljniku okuženim s sifilisom in vojakoma (en je Hrvat, drugi pa Srb - in samo za zanimivost: Slovenec je kuhar), ki ga neusmiljeno zafrkavata, nenehno niha med lahkoživo komičnostjo in dramatično napetostjo, ob kateri gledalec ves čas pričakuje, da se bo zgodilo nekaj strašnega, pač v duhu realnih (kasnejših) dogodkov. Toda splošni občutek filma nekako ves čas vleče bolj v komično stran, predvsem zavoljo vojaka Siniša, ki se ves čas reži kot pečena piška, tako da mestoma izpade že kar malce bebasto. To je v popolnem neskladju z dramatičnim zaključkom filma, tako da na koncu ni več povsem jasno, kaj je bila sploh poanta zgodbe? Nemara prikaz idiličnosti JLA (in Jugoslavije) ter njun nenadni krvavi konec? No, verjetno bi se res lahko našla kakšna vojaška postojanka, kjer so bile razmere take, kot so prikazane v Karavli, vendar gledalec težko povsem verjame, da bi se take zafrkancije lahko zares dogajale, sploh glede na to, da takratni režim ni ravno cenil ugovarjanj in odklonov od normale. Če zgodbi torej ne verjamemo, bi pričakovali kakšno zanimivo alegorijo na račun psih(ot)ičnega stanja glavnih junakov, a tudi tu kmalu zaidemo v slepo ulico, kjer lahko srečamo samo pijančka, večnega upornika, naivnega lahkoživca in sanjaško obupano gospodinjo. Škoda, kajti zgodba in njen zaplet ponujata več kot dovolj možnosti, da bi se lahko razvil kakšen zelo zanimiv miselni ali retorični dvoboj med glavnimi liki, a vedno znova ostanemo zgolj na nivoju dovtipov, šal in burk. Kljub vsemu pohvale za vroče in odkrite posteljne prizore, pred katerimi se drugi del Prvinskega nagona lahko skrije, pa tudi zgodba deluje povsem prepričljivo, če nekako ločimo prve tri četrtine od zadnje. Karavla je pravzaprav zanimiva prav zato, ker bi se že na podlagi tega filma dalo na isto temo iz nje narediti dva povsem drugačna filma - enega komičnega in drugega dramatičnega. Združitev tega v eno celoto pa na žalost deluje preveč nenavadno in skoraj nenaravno, predvsem pa neverjetno in pretirano. Karavla je film, ki gledalca zelo zmede, predvsem glede vprašanja sporočila, saj tudi dolgotrajno tuhtanje po ogledu ne prinese neke prave katarze ali spoznanja, gledalec si lahko zgolj oddahne, da mu ne bo potrebno na lastni koži doživljati takih bizarnih zgodb. Lep živopisan pozdrav :-)