Pred tem se je doma lotila še nekaj projektov. Delala je na SOS-telefonu za ženske, ki so bile žrtve nasilja, ker pa se ni mogla vživeti v težave starejših žensk, se je odločila z ustvarjalnimi delavnicami pomagati dekletom v beograjskem Centru za dekleta. Leta 1995 je v Študentskem kulturnem centru v Beogradu pripravila stajling za modno revijo, ki je bila v bistvu performans in na kateri so se predstavili v oblačila z začetka 20. stoletja oblečeni modeli, pa tudi, takrat menda prvič na Balkanu, invalidi na vozičkih. Ker ni vedela, kaj naj modelom posadi na glave, je po dolgotrajnem tuhtanju sklenila, da bo težavo najlaže rešila tako, da jim kape nakvačka sama. Koliko jih je nakvačkala do danes, ne ve več natančno. »Največ dela je z rezanjem svilenih rut, velikih meter krat meter, na centimeter široke trakove. Potem moram izbrati model pa barve.« Za izdelavo ene svilene kape porabi dve ruti in pol. To znese približno petnajst do dvajset mark. Kako hitro pa ji gre delo od rok? »Ko delam, delam dan in noč, odpočijem si samo, ko grem za tri ali štiri ure spat. Ko končam, pa štirinajst dni samo počivam,« pravi Aleksandra.