Intonacija izraža pomen in čustveno obarvanost izrečenega. Zaznamuje konec stavkov ali povedi. Poznamo: 1. povedno – padajočo/kadenčno intonacijo (Strinjam se.) $, 2. vprašalno – padajočo/kadenčno (dopolnjevalno vprašanje: Kdo je vstopil? $), antikadenčno (odločevalno vprašanje: Ali se strinjaš? #), 3. vzklično intonacijo – padajočo ali rastočo (Si nor!)#$. Poleg končnih intonacij imamo še nekončne polkadence (npr. padajoča v protivni zvezi: Vsi bodo dosegli svoj cilj, // $ le jaz ga ne bom dosegel, rastoča v vezalni zvezi: Kar je bilo v tebi lepega, $ // dobrega, // # plemenitega, // # vse ti je ona). Povedno in vprašalno intonacijo navadno uporabljamo v čustveno nezaznamovanih stavkih, vzklično pa kadar izražamo čustveno prizadetost. Pri zapisovanju intonacije si pomagamo z ločili, in sicer s končnimi – piko, vprašajem in klicajem – ter z nekončnimi – največkrat z vejico, podpičjem, dvopičjem, pomišljajem in tropičjem. Premori v stavkih sledijo logiki sporočila (Ne, | odidi. Ne odidi.), imajo čustveno vlogo (Met na koš in | | nič.) ter poudarno vlogo – premor pred besedo ali za njo poudarja njeno sporočilno težo oz. pomembnost. Premori so predahi med zelo zgoščenimi informacijami, lahko ustvarjajo prostor tudi za popravke. Glede na dolžino so kratki |, srednje dolgi | | in dolgi | | |. Razvrščajo se na mesta, kjer je v zapisani povedi ločilo (Ne grem ven, | ker dežuje.) in kjer v stavku ni ločila (Po dolgotrajnem iskanju | so obupali.). Poznamo tudi primere, kjer v povedi zapisujemo ločilo, pa pri izgovoru ni nujno upoštevati premora (Rekel je, da pride.). Trajanje stavkov, besed in zlogov je različno dolgo, vendar se vse troje v govoru ponavlja in tvori ritem. Zlogi so najbolj ritmične enote govora, ker se najbolj redno ponavljajo. Besede se v stavkih razporejajo kot miselni poudarki, stavki pa kot intonacijski loki. Dinamiko govora ustvarja njegova narava. Vzrok za ritmične spremembe je lahko čustvena vznemirjenost, poetičnost govora in še marsikaj, namen pa je v razmisleku, kaj je govorec s tem sporočal. (I. Škari}, 1996) Hitrost ali tempo govora je odvisen od vsebine govora, od naslovnika, od višine in moči glasu, od prostora, v katerem govor poteka, in od sporočevalčevega temperamenta. Primerna hitrost govora zagotavlja natančnejšo in lepšo izgovarjavo, zbrano misel in jasnost sporočila. Kar je v govoru pomembnejše, izgovorimo počasneje, kar je manj pomembno, izgovorimo hitreje. Zahtevnejše vsebine narekujejo počasnejši tempo, vsakdanja sporočila hitrejšega. Sprejemanje sporočila je lažje, če ni preobloženo z zvočnimi informacijami in če v njem ni motenj (mašil, nelogičnih premorov, zatikov v ritmu, pretiranega dobesednega ponavljanja idr.).