Režiser se je najbolj bal dolgotrajnega iskanja filmskega Iana. »Nisem hotel, da bi na avdicijah tavali od enega brezimneža do drugega, ti pa bi nam zatrjevali, kako da so podobni Curtisu. In potem se je pojavil Riley, ki mu je res neverjetno podoben, ne samo fizično … Spominjam se, da sem člane benda Joy Division spoznal pozimi 1979. Bilo je prekleto mraz. Oni pa so bili prav po angleško napravljeni: spodaj majica s kratkimi rokavi, zgoraj plašč. Medtem ko so kadili zunaj, so gole vratove skrivali pod površnik. In enako je počel Sam, ko sem ga spoznal. Prestopal se je, vlekel cigareto in molčal. V hipu me je potegnil v konec sedemdesetih.« Mladi Riley se je na vlogo dolgo in neutrudljivo pripravljal: vključil se je v društvo epileptikov, ure in ure je v garderobi pred ogledalom vadil Ianov nenavaden način gibanja za mikrofonom. Ker gre za izjemno pomemben element Curtisovega nastopanja, sem od njega zahteval natančno posnemanje gibov. Na koncu mu je, na olajšanje vseh, uspelo. Zelo rad bi z njim še sodeloval.«