Dnevno prejemanje vode. Vodo lahko v zunajcelično tekočino vnašamo z vbrizgavanjem v krvni obtok (injekcije, infuzije), z vbrizgavanjem pod kožo ter s pitjem, kjer se voda iz prebavne cevi posrka v kri. Voda razredči zunajcelično tekočino, zato postane ta manj koncentrirana glede na znotrajcelično tekočino. Takoj se prične prehajanje vode v celice (osmoza). V nekaj minutah po vnosu se voda s posebnimi regulacijskimi mehanizmi razporedi po telesu. Največji del vode, ki jo čez dan prejmemo, gre skozi usta. Približno dve tretjini vode prejemamo v obliki čiste vode ali kake druge pijače, drugo pa s hrano. Majhna količina vode (okoli 150 do 250 ml/dan) se tvori v telesu z oksidacijo vodika iz hranilnih snovi. Skupaj prejmemo, vključno s tisto, ki se tvori v telesu, poprečno 2,5 litra na dan. Dnevna bilanca vode pri mirujočem človeku Vnos pitje voda v hrani oksidacijska voda skupaj Izguba 1300 ml koža in pljuča 900 ml prebavila (blato) 300 ml ledvice (seč) 2500 ml skupaj 900 ml 100 ml 1500 ml 2500 ml nekaterih drugih stanjih. Kadar se prostornina zunajcelične tekočine tako močno zmanjša, da nastanejo motnje v prehajanju snovi skozi medcelične prostore, lahko nastane težka okvara presnove v samih celicah. V stanju dehidracije ali izsušitve telesa mnogi celični elektroliti prehajajo v zunajcelično tekočino. To posebno velja za ion kalija, pa tudi za sulfate, fosfate in magnezij. Kalij s prehodom v zunajcelično tekočino za seboj potegne tudi vodo in tako se poveča prostornina zunajcelične tekočine, zmanjša pa se prostornina znotrajcelične tekočine. Nastane bolezen, katere vzroka pogosto ne prepoznamo in jo zdravimo le simptomatsko, z zdravili, namesto s pitjem vode. Primer: Visoka koncentracija kalija je pri zdravem človeku znotraj celice, v stanju dehidracije pa začne prehajati v zunajcelično tekočino. To oslabi prevajanje živčnih dražljajev v membranah živcev in mišic, kar ima lahko hude posledice, posebno na funkcijo srca. Če koncentracija kalija v zunajcelični tekočini naraste na okoli 15 milimolov na liter (kar je približno trikratna vrednost normalnega), srce preneha delovati. Voda je temeljna snov in poglavitno gibalo vsega dogajanja v človeškem telesu. Dolgotrajno, nenehno pomanjkanje vode se sčasoma spremeni v bolezen (kronična telesna dehidracija). Njene prve znake običajno imenujemo »bolezni neznanega izvora«. Suha usta so že znak izredne telesne dehidracije. Škoda zaradi trajne dehidracije pa nastaja tudi v primerih, ko občutka suhih ust sploh še ni. Kronična dehidracija zmanjšuje krvni tlak in lahko vodi do akutne odpovedi ledvic, možganske kapi in srčnega infarkta ter ledvičnih kamnov in še številnih drugih bolezni. V stanju kronične dehidracije telo začne z vodo varčevati, pri čemer imajo možgani prednost pred drugimi organi. Pozneje, ko se dejavnost telesnih mehanizmov za varčevanje in razporejanje vode stopnjuje, začnejo možgani oddajati signale, ki pokažejo, kaj v telesu trpi zaradi pomanjkanja vode. Ledvice morajo neprestano izločati vsaj minimalno količino tekočine (tudi pri dehidriranih ljudeh), saj se telo tako znebi presežnih zaužitih ali s presnovo proizvedenih topljencev. Vodo izgubljamo tudi z izhlapevanjem iz pljuč, prebavnega trakta, izhlapevanjem skozi kožo in s potenjem. Zato smo vselej nagnjeni k dehidraciji, ki zmanjša prostornino zunajcelične tekočine in poveča koncentracijo natrija in drugih elektrolitov, osmotsko aktivnih snovi, v njej. Žeja je zavestno zaznavanje potrebe telesa po vodi, izraža jo želja po pitju vode, ki zagotavlja odpravo primanjkljaja telesnih tekočin. Žeja je varnostni mehanizem, ki se sproži šele, ko izgubljanje vode presega popito količino, denimo, če smo telesno dejavni v vročem okolju. Žeja je enako kot ledvični mehanizmi pomembna za uravnavanje količine vode v telesu. Žejo v osnovi nadzoruje možgansko središče v hipotalamusu, ki sporočila o neravnovesju tekočin v celicah ali zunaj njih posreduje možganski skorji, kjer nastane zavestni občutek žeje.