Stvar je bila v tem, da je njegova mama, ki je spala v sosednji sobi, imela v sobi brezžični telefon in je slabo odložila slušalko, tako da se ni dalo nikamor telefonirati. Jan je odločno odklonil idejo, da bi šel v spalnico in slušalko odložil. Mama naju bo zabrisala ven, je rekel. Kaj pa hočemo, sedela sva v njegovi sobi in kadila odlično travo, po naročjih in ramenih in glavah pa sta nama skakali tisti velikanski, pisani dolgodlaki mački, da sva se čez nekaj minut še komaj zadrževala, da se nisva zadavila od smeha. Potem sva šla seveda naravnost v Reduto, in od kje naj bi vmes telefoniral? Seveda, ampak kako naj človek pove kaj takega kot opravičilo, ko pa je Alena s svojo radikalno akcijo prenesla celo zadevo v čisto drugo kategorijo; kako naj blebetam take otročarije v stanovanju, ki ga je sistematično razfukala v navalu strasti. Saj bi se mi še krave smejale.