Sveta noč je zakorakala v mesto. Mukoma sem se izkopala iz postelje in šla na sprehod po opustelem Kreuzbergu. Kosmiči vlage so blejavo lebdeli v soju lantern, žolto mežikajoča tla so pocasto čmokotala. Iz dolge sence je vzniknil Max, ki se je iz Konzerve vlekel domov. Šlo mu je strašno slabo. Njegova dolgoletna ljubica je z danes na jutri zaskoparila s čustvi in ga popolnoma nepričakovano, brez opozorila, scela neutemeljeno zapustila, vsaj neutemeljeno za Maxa. Padel je z najvišjih oblačkov naravnost na kamen granit. Bila sva kot rojena za skupno pijančevanje. Govorno rudo je dostavljal Max s svojo neusmiljeno pegasto Škotinjo, v vagonih. Že cel teden je pil, tarnal kot povlečen WC kotliček, kar mi je povsem ustrezalo, saj sama ust še odprla nisem. Zlahka sva se zedinila, da je v dvoje marsikaj znosnejše in se dogovorila tudi za novo leto.