Sonce je metalo dolge sence v skrivenčeno uličico, ki se je cepila na vse strani. Lovila sem izmikajoči se trak toplote. Čudna drevesa in ogromne agave so mi obrobljale pot. Stopila sem v prvo trgovino, kot tepka, in nisem vedela kaj reči. Kje sem? bi lahko kvečjemu dala od sebe. Že na vprašanje: Kdo ste pa vi? ne bi vedela replike. Tako nekako mora biti, sem pomislila, ko prideš v paradiž. Čudni izdelki so skopo ležali na lesenih policah. Prepoznala sem cigarete, plaho položila deset mark na pult in pokazala na belo škatlico, znamke Kingston. Nedoletna prodajalka je živahno zaregljala in mi odštela nekaj hecnih papirčkov. Na ulici ni peljalo niti eno vozilo. Nenadoma sem jo vohala, odsotnost izpušnih plinov, prijetno praznino v zraku, fino začinjeno, krepko, aromatično, da sem se prijela za staro vohalo, ki je kot prerojeno sesalo vtise. Za nosom sem šla mimo pustega poslopja z dvema simboloma, ki sta me spojila s civilizacijo: telefonska slušalka in pisemska ovojnica. Pošta je imela eno samo okence. Sklonila sem se k uradnici in ji na listek papirja nakracala telefonsko številko moje mame.