Če se družina preseli v razkošno hišo, ki ima tri nadstropja, slabo svetlobo, dolge hodnike, še daljše sence, visoke strope, dvigalo in povsem očitni višek prostora, pomeni, da jo čaka pekel. Če je družina disfunkcionalna in če je ženska samska, je kazen še hujša. In v tak povsem nepraktičen newyorški labirint se z diabetično hčerko preseli Jodie Foster, bogata ločenka, ki ji je mož ušel z mlajšo bejbo. Da ta hiša ni najboljša ideja, sluti tudi tesnobna in klavstrofobična Jodie, polna jagenjčkov, ki nočejo obmolkniti. Toda hej - prejšnji lastnik je vanjo vgradil Sobo za paniko, panic room, jekleni, nepredušni, neprebojni, samozadostni bunker, ki jamči preživetje. Še več, ta soba je tako dobro izolirana, da bi ženska lahko tu povsem mirno natepavala jogo, gledala Seks v mestu in jezdila svoj novi vibrator, ne da bi ji bilo treba ob tem na ves glas navijati šlagerje Barbre Streisand. Ta soba je paralelni svet, država v državi, death-proof fantazija. Ergo: če pridejo vlomilci, psihopati ali huligani, ni razloga, da bežiš iz hiše, kot svetujejo dobro informirane grozljivke, ampak je najbolje, da se zapreš v sobo za paniko. In le zakaj ne? Ta soba ima svoj prezračevalni sistem, svojo telefonsko linijo in svoj sistem nadzorovalnih monitorjev - tu nisi le ločen in neodvisen od sveta, huh, tu si nad svetom. Živil, vode in energije je itak za nekaj mesecev. Panic room nudi popolno varnost, toda popolna varnost - totalna izoliranost - je v resnici le past, hja, past za bogataše, za privilegirance, kot lahko ugotovi Jodie, ko v viharni noči vlomijo trije mračni tipi, manični Junior (Jared Leto), psihopatski Raoul (Dwight Yoakam) in Burnham (Forest Whitaker), družinski človek, sicer konstruktor sobe za paniko, ki hočejo »zaklad«, skrit natanko v sobi za paniko, in ko Jodie s hčerko plane natanko v sobo za paniko. Dom = zapor. Zasebnost = represivna. Obsedenost z varnostjo = kontraproduktivna. In kot lepo pokaže najavna špica: New York = pokopališče. David Fincher, ajatola mizanscene, režiser, ki razume dež in moško paniko (Sedem), žensko klavstrofobijo in višek prostora (Osmi potnik 3), urbano paranojo in mazohizem (Klub golih pesti) ter absurd in goli suspenz (Igra), je posnel sicer eleganten, napet, fluiden, virtuozno minimalističen, hiper stiliziran triler, ki si v zaprtem prostoru izmisli kopico priložnosti za interakcijo med mišjo in mačko, med žensko in moškimi, med družino in svetom ter med bogatimi in deklasiranimi, škoda le, da vleče bolj na Igro kot pa na Klub golih pesti. Scenarij ne transcendira žanra, toda Fincher na srečo transcendira scenarij.