Vendar dokazi temeljijo na pomanjkljivem poznavanju fizikalnih lastnosti in tehničnih sposobnosti. Tako je med kopico argumentov kritikov predvsem ozadje, kjer (se) vidijo vedno iste gore, ker naj bi bile zgolj kulise. Enako jih moti pomanjkanje zvezd, kar pa je posledica prekratke osvetlitve. S to težavo se še vedno soočamo pri fotografiranju nočnega neba. Po eni strani kritizirajo preveč medle posnetke brez kontrasta in po drugi pretirano ostre, natančne slike ter opozarjajo, da bi velike temperaturne spremembe poškodovale fotografski material. A pozabljajo, da so tako filme kot kamere preparirali za skrajne razmere na Luni, s katerimi pa astronavti niti niso bili soočeni. Tudi različno dolge sence jih motijo, a te so rezultat neravnih tal. Duhove buri ameriška zastava, ki ne »plapola« zaradi vetra, ampak zato, ker je razgibano obešena na prečno gredo. Ali pa so nam tudi s slednjo prebrisano zakrili zaroto? Le-to potrjujejo menda prenizki skoki astronavtov. Glede na pičlo Lunino padalno hitrost – 1,62 metra na kvadratno sekundo (na Zemlji je 9,81 m/s2) – bi morali astronavti skakati višje od doseženih 60 centimetrov. Resda so bili zaradi manjše Lunine gravitacije lažji, vendar jih je otežila masa 80- do 90-kilogramskih vesoljskih oblačil. Po vžigu pogona bi moral ropot v modulu ovirati pogovore med posadko in zemeljsko bazo, toda v brezzračnem prostoru so raketni motorji tišji. Glede navigacije se zagovorniki zarote sklicujejo na pomanjkljive računalniške sisteme in pozabljajo, da so tedaj piloti pogosteje ročno manevrirali. Enako se motijo s trditvijo, da astronavti ne bi preživeli poleta skozi Van Allenove sevalne pasove. Ker so leteli s hitrostjo 40.000 kilometrov na uro, niso bili v času ene ure bili izpostavljeni smrtonosnemu odmerku kozmičnih žarkov.