Oziroma njen nečak Richard Steiff, vnet občudovalec živih medvedov. Nenehno jih je skiciral, tako v živalskih vrtovih kot v potujočih cirkusih, vendar z rezultati nikoli ni bil zadovoljen. Hotel je narediti medvedka, ki bo s svojo mehkobo osvojil otroke, obenem pa bo mogel premikati okončine. Kar nekaj let je eksperimentiral in garal, da je leta 1902 le našel, kar je iskal. Medvedka z dolgimi tacami, usločenim hrbtom, dolgim smrčkom in okončinami, ki so se premikale, ker so bile na trup pritrjene z vrvjo. Poimenoval ga je medved 55PB. Vendar Evropejci nad njim niso bili navdušeni, ko ga je podjetje Steiff leta 1903 na sejmu igrač prvič predstavilo javnosti. Bili pa so Američani. Neki ameriški podjetnik je nemudoma naročil tri tisoč medvedkov, potem pa so naročila z druge strani Atlantika prihajala tako pogosto, da je Steiff moral celo odpreti novo tovarno. Bil je namreč čas, ko so se v Ameriki že kazali zametki nove obsesije, imenovane Teddyjevi medvedki. In ker je to ime tam označevalo vse plišaste medvedke, je Steiff vanj preimenoval tudi svojega medvedka 55PB.