Nemec August Friedrich Leopold Weismann (17. 1. 1834 do 6. 11. 1914) je študiral medicino in med avstrijsko-italijansko vojno deloval kot kirurg. Kasneje ga je pritegnila zoologija, ki mu jo je med drugimi predaval tudi znani zoolog K. G. Friedrich Leuckart z leipziške univerze. Sam je postal profesor zoologije na univerzi v Freiburgu. V srednjih letih mu je opešal vid, tako da ni mogel več delati z mikroskopom. Predal se je delu na teoretskem področju in si tam pridobil velik ugled. V 70. in 80. letih 19. stol. je podal svojo razlago evolucije. Zanj je bilo življenje nepretrgano in nesmrtno. Za zgled je vzel najprej mikroorganizme, ki se kar naprej delijo, ne da bi se starali ali umirali. Podobno je nato trdil tudi za mnogocelične organizme; tudi tu se veriga ne pretrga! Po njem je “zarodna prasnov”, ki tvori jajčeca in semenčice, resnična bit življenja. Organizem sam sicer lahko umre, vendar v življenju to zelo malo pomeni. Zarodna prasnov je nespremenljiva, dobro zaščitena in odgovorna za dedovanje. S tem je ugovarjal francoskemu naravoslovcu Lamarcku (1744--1829), ki je trdil, da se pridobljene značilnosti dedujejo. Zaradi takega razmišljanja je prišel v spor z znanstveniki, ki so svoje sociološke teorije gradili prav na podlagi Lamarckovega dela. Da bi nekoliko zgladil spor, ki ga je zanetil, je leta 1892 mišim skozi dvaindvajset generacij rezal repe in s poskusom dokazal, da imajo mladiči kljub temu normalno dolge repe! Šel je še korak naprej in predvidel stvari, ki so se kasneje izkazale za pravilne. Menil je, da se nahaja dednostni mehanizem v kromosomih in da ostane ta mehanizem med delitvijo nedotaknjen. Nadalje je trdil, da je količina zarodne prasnovi v jajčecu in semenčici le polovična, pri oploditvi pa se spet obnovi prvotna količina. Novi organizem ima tako prvotno količino prasnovi, pol od matere in pol od očeta. Kot rečeno, so se te njegove trditve kasneje potrdile. Weismannove teorije so z napadom na Lamarckove poglede sicer nekoliko podpirale Darwina in njegovo evolucijsko teorijo. Darwin je celo napisal uvod za eno od Weismannovih knjig. Vendar pa teorija o nespremenljivosti zarodne prasnovi ni pomagala Darwinu. Tega je namreč zanimalo, kako se pojavijo spremembe med osebki in kako se spremembe prenašajo iz roda v rod. Weismann pa ni dopuščal nobenih sprememb. Če bi obveljalo dobesedno, da se zarodna prasnov prenaša popolna in nespremenjena iz generacije v generacijo, evolucije sploh ne bi smelo biti. Zagato je rešil nizozemski botanik Hugo Marie De Vries, ki je izdelal teorijo mutacij. Ameriški biolog Hermann Joseph Muller pa je dokazal, da zarodna prasnov le ni tako zelo izolirana, kot je bil prepričan Weismann, ampak nanjo vpliva tudi okolje. Seveda ne tako predvidljivo in grobo, kot je to hotel izpodbiti Weismann.