Danes, po razsulu socializma in ko smo v svoji državi, se je izteklo dolgotrajno poslanstvo in delotvornost literature in kulture kot osrednje nacionalne institucije. Njeno emocionalno, z idejo družbene pravičnosti koncipirano vlogo je zamenjala stvarnost. Tistima dvema, trem samotnikom, ki jih premore vsak narod in ki vse življenje pišejo samo zase in ne za druge, je to hvala bogu vseeno. Ampak onim, ki jim je bila stvar naroda prva skrb, je, kakor da bi se znašli pred luknjo, ki jih negira, medtem ko je drugim, ki jim je bila imaginacija od nekdaj osnovno izhodišče, v razbremenitev in olajšanje; vsi pa so se znašli v taistem vakuumu. V praznem, brez dolge varne strehe nad seboj, na katero so se sklicevali ali jo zanikali, brez karizme, brez pastoralne vloge, obsojeni edino na pravo, golo kreativnost. Kot da smo iz zaporednosti letnih časov, megel, oblakov, duha, ki išče in blodi, bili naenkrat vrženi v surove meje lastne neodvisne države. Kakšen nepoznan občutek, redek fenomen je, znajti se na pragu tretjega tisočletja kot mlada, nova, naivna država v družbi tisočletnih okostenelih državnih tvorb in hegemonij! Ko vse udarce, ki jih deli svet, prejema naravnost v goli obraz, ker si še ni utegnila nadeti krinke, naličnice, mejkapa? Doživeli smo isto, kar so po dveh tisočletjih eksodusa doživeli Židje, ko so našli svoj Izrael, svojega duha in svojo zavest dobesedo na zemlji pod svojimi nogami, da bi v stvarnosti določili “višino svojega telesa in dolžino senc na gori”. Ko se mora vsaka stvar izmeriti, vsaka reč preračunati, zamenjati ali prodati, vsak emocionalen vzgib predati nečemu, čeprav napačnemu, in delati ne samo zaradi dela, ampak da bi nekaj tudi naredili. Prva ovira je jezik, druga Evropa: v njej je nemogoče ostati prikrit, nezapažen, izoliran, neviden kot kakšno otoško ljudstvo ob afriški celini ali pleme v novogvinejski džungli. Včasih, kot zeleni pisatelji, ko smo šli kdaj z družbo sedet v kavarno našega pisateljskega društva, so nam kritiki, naši sovrstniki, pokazali tega in onega starega pisatelja in rekli: tisti, ki sedi tamle, sam, v dolgem plašču, in oni tam z brado bi bila velika pisatelja v vsakem narodu. A žal pripadata Slovencem, majhni etnični enklavi, ki zaradi jezika ni povezana s svetom ... Stisnjena v majhno deželo sta brez izrazne možnosti za svet. To je kazen in zato morata pisati poenostavljeno, da bi med milijonom ljudi ohranila svoje bralce. Možnost in beda ju obsojata na majhno občinstvo in ju silita živeti v duhovnem incestu. V velikih deželah se pisatelji preprosto in nagonsko rešijo iz vsakdanjosti tako, da prerasejo mladostno pripadnost klubu, omizju, stranki ... a tukaj sta kot provincialna umetnika obsojena in prekleta na intelektualni geto, kavarno, družbo, revijo, skupino. Vendar znebiti se materinščine in podedovane kulture bi pomenilo zanju kot za druge literarno smrt, tudi če bi komu od njiju uspelo preleviti se v kozmopolitanskega pisca novega kova ... Vse te dileme od nekdaj se mi zdijo danes preživele. Dobre so edinole, kot so bile tudi za časa Stendhala, za literarno obdelavo. Treba jih je opisati, preden jih požre čas, ki nima rad ničesar, kar bi bilo količkaj trajno. Edina dilema, ki zares obstaja, je, da svetu ne žrtvuješ svoje zanimive človeške narave. Da, kot pravi ponarodela pesem, poješ, kot ti je Bog grlo ustvaril, bodisi da si škrjanček ali žaba. Toliko substance imamo vsak dan tik pred očmi, ki ostaja nedotaknjena, kolikor imamo imanentne duhovne moči iracionalnega, skrite v temi. Trenutni separatizem je razumljiv. Oprezni smo. Tipamo. Ne maramo pasti iz svojega življenjskega ritma, da ne bi zbudili demonov. Svet zunaj obstaja vsak dan. To spoznaš na primer na kakšnem mednarodnem knjižnem sejmu, kjer se med milijoni knjig nahaja tudi tvoja, prevedena v tuj jezik, tako da te prevzame občutek nadštevilnosti, občutek, da je tvoj strel udaril v prazno in se vprašaš: V katerem miljeju sovražnih ali sorodnih duš bo tvoja knjiga umrla ali oživela? Skupaj z Mellvilom si zaželiš “da bi mi bilo vsaj enkrat dano, da bi spoznal svojega bralca”. Doma je tega na pretek zaradi različnih kontaktov med avtorji in bralci. Iz oči v oči se soočaš z njimi, neizprosno te povprašujejo po vsem – zakaj si nekje z epitetom, adjektivi ali zgolj s tonom pridušil to ali ono nesrečo ali godljo – in tako vsakokrat znova zveš, da tako branje kot pisanje izhajata iz istih pobud. Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč da si tudi izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde. To vsakdo počne tako in tako, tudi če pišeš za nikogar ali samo zase. Svet moderne civilizacije, ki je za ene ječa, za druge divjina, premore toliko katastrof in nesrečnih eksistenc, ki ti ponujajo uteho. Kdor leta in leta gara od zore in mraka v kaki pisarni ali tovarni za košček kruha in zvečer gre od mize ali stroja, ve tako malo, na kaj vse je vplivala njegova dejavnost in kje pravzaprav je njegovo mesto v družbi, kot je vedel neandertalec, ko je obdeloval svoj košček zemlje, ali kot veš to ti, ko po urah kracanja vtakneš popisan papir v miznico.