V nasprotju z mnogimi metodami umetnega razuma si osnovnega genetskega algoritma nismo izmislili ljudje, pač smo ga le odkrili in priredili za uporabo v računalnikih. Zato bomo njegovo delovanje poizkusili razložiti kar na primeru biološke celice. DNK si lahko predstavljamo kot zelo zapleten program, ki vsebuje navodila za delovanje in rast celice v obliki izjemno dolge verige parov iz štirih aminokislin. Vsak par je mogoče sestaviti na štiri načine, trije zaporedni pari pa naj bi po mnenju strokovnjakov sestavljali en ukaz. Čeprav se dolžina repa DNK z vsako delitvijo celice nekoliko zmanjša, ostaja osnovni del te molekule v razvoju organizma pri večini celic enak, v nekaterih pa pride do sprememb zaradi zunanjih vplivov (rentgenski žarki, elektromagnetna sevanja). Take spremembe, ki imajo navadno za posledico odmrtje celice, imenujemo mutacije. Včasih se vseeno zgodi, da spremenjena celica preživi in se deli. V takem primeru lahko nastane rak. Če pa gre za spolno celico, se lahko taka sprememba prenese na potomce. Molekule DNK, ki so odgovorne za razvoj določenih delov organizma, so v vsaki celici shranjene v kromosomih (npr. človek jih ima 46). Pri združitvi moške in ženske spolne celice, se iz prve prenese del kromosomov, del pa iz druge. Temu postopku pravimo križanje. Potomec novega rodu bo imel tako lastnosti očeta kakor matere, oziroma dveh organizmov iz starega rodu. Ker pa v naravi preživijo in se parijo le najboljši organizmi, sta oče in mati gotovo dva od njih. Obstaja pa še tretji genetski postopek: podaljšanje, ki pa je redek in pogosto ne prinese dobrih rezultatov. Zaradi zunanjih vplivov se lahko podaljša neka DNK v kromosomu, ali pa se pri križanju iz očetove in materine spolne celice prenese več kromosomov.