Ampak lepo po vrsti. Aurora Calvet Manas piše svojo slovensko zgodbo že dobro desetletje, k nam pa jo je seveda pripeljala – ljubezen. »Z možem sva poročena deset, oprostite, enajst let,« se v brezhibni slovenščini popravi simpatična sogovornica. Približno toliko je staro tudi njeno sodelovanje z Ljudsko univerzo v Novi Gorici, kjer poučuje španščino. »Svakinja je takrat tam študirala in s sedanjo direktorico ustanove sta se kar hitro zmenili, da bi pri njih poučevala tudi jaz. To je delček tiste slovenske radodarnosti, o kateri govorim. Podobno izkušnjo sem namreč imela ob prihodu v Slovenijo v Ljubljani, kjer sem imela na filozofski fakulteti lektorat za katalonščino. Kar takoj so me povabili, da bi pri njih učila katalonščino. Pa me sploh niso poznali. Mi takšne radodarnosti ne poznamo, čeprav Španci delujemo odprto. In še ena razlika obstaja med obema narodoma: če te Slovenec povabi domov na kavo, to pomeni, da te zelo ceni. Španec pa lahko to stori, ne da bi vedel, kako ti je ime. No, upam, da mi boste dali kakšno priznanje za to izjavo,« v smehu dokončno razvozla odgovor na vprašanje o podobnostih in različnostih slovenskega, španskega in katalonskega nacionalnega karakterja.