Nikolić je bil preveč inteligenten in talentiran, da bi lahko ostal v koritu, ki ga je za njegovo generacijo stesal sistem protiverskega socializma. A bil je vendarle še premalo duhovno in versko izobražen, da bi mogel dokončno premagati prazno umetnjakarsko pozerstvo in ceneno moraliziranje in se jasno opredeliti za to, kar je poslanstvo vsakega pravega umetnika: učiti se pri prvem umetniku, umetniku brez ostanka, Stvarniku, in vzorovati se pri prvi umetnini, umetnini brez ostanka, naravi. Zato je to, kar je najbolj znal, v čemer se je najbolj čisto izrazila njegova otroška in v tej otroškosti, ne otročjosti, plemenita duša, portret, ustvarjal samo tedaj, ko mu je zmanjkalo denarja in ni bilo na obzorju nobene druge oblike pomoči. Stiska ga je vračala k sebi, k temu, čemur je bil najbolj zapisan in za kar je bil najbolj usposobljen. A portretiranje ni veljalo za umetnost, tudi danes še ne velja, čeprav je vso siceršnjo zgodovino človeštva veljalo. Zato je, kadar mu je šlo toliko bolje, da ni bil odvisen od hitrega plačila, iskal, kjer ni bilo kaj najti. Lahko se priklonimo preprostim in čistim umetnikom Altamire, a ne moremo se več k njim vračati in se pri njih vzorovati. To poskušajo tisti, ki se tudi v drugih stvareh vračajo v dobo pred Kristusom, v resnici celo v dobo pred Homerjem, saj je bila doba med Homerjem in Vergilijem samo priprava na Kristusa in je tako vsako vračanje v čas pred Kristusom v resnici vračanje v čas pred Homerjem. Primat občutkov pred razumom je značilnost predhomerskega človeka. Primat kaosa pred kozmosom, nereda pred redom, je značilnost predhomerskega človeka, kakor oboje postaja primat poklasičnega, «modernega“ človeka.