Bivakirali smo v udobni snežni votlini pod previsi, naslednji dan pa smo naskočili navpični pas stene, preko katerega smo nameravali priti na više ležečo polico. V letnih razmerah je omenjena smer - sicer še neponovljena - ocenjena s V. in VI. težavnostno stopnjo. Neugodne zimske razmere, ko je bilo vse zaledenelo, pa so težave potisnile do meja možnega, tako da smo ves dan porabili za borih 80 metrov višine. Sledil je bivak za velikanskim odklanim delom stene. Očitno je bilo, da s takim napredovanjem ni mogoče računati na kakršenkoli uspeh. Razmere so bile obupne, saj se je debel sloj ledu držal celo v previsih. Proti večeru je pričelo snežiti, tako da je bila zagata prav brezupna. Toda kljub temu smo lahko z zadovoljstvom ugotovili, da smo že približno 100 metrov više od Čehov, ki so po Skalaški smeri ob pritrjenih vrveh, čim je pričelo snežiti, na vrat na nos zapustili mesto dogajanja. Ponoči je temperatura padla pod -15oC, vendar se je vreme izboljšalo. Tretji dan smo upali, da bomo dosegli polico že dopoldne, da bi lahko do večera prečili levo v velik žleb. Toda stena se je upirala z vsemi sredstvi. Dva raztežaja v popolni vertikali, v skali, ki jo je pokril nekaj prstov debel požled, sta terjala več kot šest ur. Ob skrajnih naporih sploh nismo opazili, da so se Čehi dokončno odrekli cilju. Pobrali so pritrjene vrvi in zapustili prizorišče. Po temeljitem preudarku je bil zvečer sprejet sklep, da tudi mi opustimo nadaljnje poskuse, kajti ob takem tempu bi potrebovali najmanj štirinajst dni za osvojitev stebra. Vendar je bil led prebit - videli smo, da smo sposobni tekmovati z dosti bolje pripravljenimi Čehi. Treba bo le počakati na ugodnejše razmere. Četrti dan smo zapustili steno, v kateri smo potrebovali tri dni za kakih 350 metrov višine. Toda zima se je iztekala in tako je morebitni ponovni poskus propadel. Ko smo zapuščali dolino Vrat, je mogočni steber še vedno nepremagan kipel visoko v nebo v porog odbitim naskokovalcem.