V jugoslovanskem kazenskem pravu po drugi svetovni vojni se je pretiranemu pozitivizmu pridružila še druga značilnost, zaradi katere je to pravo v Evropi postajalo vse bolj osamelo – to je podrejenost ideologiji, ki jo je takratna oblast vseskozi razglašala za temelj svojega obstoja. Avtoritarna oblast je pokazala svojo nadmoč nad človekom tudi s tem, da se je v kazenskem pravu dokončno odrekla načelu zakonitosti z uvajanjem analogije. Prvi člen prvega povojnega KZ – splošni del iz leta 1948, po katerem se je kot kaznivo dejanje štelo tudi dejanje, ki ni v zakonu določeno, je pa družbi nevarno – je pomenil podobno razvrednotenje načela zakonitosti kot »neznatna« sprememba §2 nemškega StGB leta 1935, ko se je poleg dejanj, določenih v kazenskem zakoniku iz leta 1871, za kazniva dejanja moralo šteti tudi dejanja, ki po »zdravem ljudskem občutku zaslužijo kazen«. Glede na to, da je uvajanje analogije prišlo v nasprotje s ponovnim razglašanjem načela zakonitosti za temeljno človekovo pravico v Splošni deklaraciji OZN o človekovih pravicah iz leta 1948 in v Evropski konvenciji človekovih pravic iz leta 1950, so tudi države t. i. vzhodnega bloka postopoma črtale dovoljenost analogije in začele načelo zakonitosti izigravati z opredeljevanjem kaznivega dejanja kot družbi nevarnega dejanja (v prvem slovenskem učbeniku kazenskega prava iz leta 1978 je to označeno kot prispevek marksističnih mislecev h kazenskemu pravu).