Njeno življenje je vrelec novih zamisli in je tesno prepleteno s humanitarnostjo. Slednjemu je zvesta že dvaindvajset let. Zadnjih osem let je predsednica radovljiškega območnega združenja Rdečega križa. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 je njen katekizem. Pravi, da je bil pristanek v politiki nujno zlo. Letos se ji je dokončno odrekla in si privoščila veliko olajšanje. Preveč je sprenevedanja in umazanih iger. Malo je manjkalo, da bi postala blejska podžupanja. Vendar je bilo očitno tisto malo veliko preveč. Dolg jezik jo je že velikokrat drago stal. Zelo dolgo se že trudi, da bi slovenska družba prostovoljnemu delu dala mesto, ki mu gre. Da bi ljudje znali ceniti njegovo vrednost. O stiski ljudi in revščini ima veliko povedati. »Revščine je več vrst. Hudo je, če nimaš kruha, še huje pa je, če ga imaš preveč in ničesar ne vidiš. Ne veš, kaj pomeni pomagati sočloveku in kako je svoje deliti z njim. Nedolgo tega smo Slovenci šele zbrali toliko poguma in priznali, da je revščina tudi pri nas. Razkrili smo njen obraz.« Podoba revščine se zadnja leta zelo spreminja. Vse več je je pri mladih družinah. Paketi hrane gredo za med. Vedno jih je premalo. Lani so jih v radovljiškem območnem združenju, ki pokriva občine Radovljica, Bled in Bohinj, razdelili več kot 1500 in poleg tega še tri tone pralnega praška. Kljub temu, da v Rdečem križu večajo število paketov, ne zmorejo slediti potrebam tistih, ki jim revščina diha za vrat.