Antiteza. Druga možnost je, da se je premier s predlogom za zamenjavo zunanjega ministra namenil vzpostavljati nova dejstva. To ga je seveda prisililo k temu, da jih je s samim predlogom že moral upoštevati. Ravnanje Lojzeta Peterleta, presojano v luči razmerij znotraj koalicije, je namreč docela legitimno - pa najsi je na tiskovni konferenci že nastopal kot premier ali kot krščanskodemokratski prvak - če je poprej pri sebi sklenil razdreti omenjeno kompromisno formulo oz. če so demokrati zanj stranka, ki je že zunaj Demosa. V tem primeru bodo krščanski demokrati morali v naslednjih dneh ostalim koalicijskim patnerjem predlagati, naj se - tako kot oni - dokončno odrečejo kakršnemukoli koalicijskemu sodelovanju z Demokratsko stranko. V takšni konstelaciji velja obrazec zamenjave ministra, ki je bil uveljavljen ob razrešitvi ministra za informiranje Staneta Staniča. Premierju se tedaj ni bilo potrebno posvetovati s stranko, ki ji je minister pripadal (Liberalnodemokratska stranka), ker le-ta ni bila članica vladajoče koalicije. Enako se sedaj Lojzetu Peterletu ne bi bilo potrebno pogajati z demokrati o usodi dr. Dimitrija Rupla. Ta druga možnost seveda predpostavlja, da se je premier zavedal vseh implikacij vprašanja, ki ga je sprožil s predlogom za zamenjavo zunanjega ministra, zlasti pa vseh razsežnosti načina, na katerega je predlog predstavil.