"Ko sem našel radijsko postajo," nadaljuje Humar, "sem poklical najprej Marjana. Povedal sem, da je Janez izginil in da ga je verjetno veter odpihnil na južno stran. Potem sem hotel govoriti še s Gianom Petrom, ali ga je on kaj videl. Dejal je, da ga je vseskozi videl, ga spremljal, da sicer ni razumel, zakaj je začel prečiti, kako je izginil, pa ni videl. Poslikal sem okolico, vključno z zadnjimi Janezovimi stopinjami, in začel sestopati." Humar je sprva sestopal izredno hitro. Malce čez peto uro popoldan, ko je ravno začelo zahajati sonce, je bil že na višini 7000 m. Vendar se je kmalu zatem zaplezal. "Mislil sem, da sem nižje, kot sem bil v resnici, in prezgodaj začel iskati šotor. Taval sem v blodnjaku skal in ledu. V mrazu mi je odpovedala še baterija in zatem se je začela kalvarija, ki je trajala do pol enih ponoči. S telesom sem grel baterijo, da se je toliko segrela, da je brlela deset sekund, pa spet ugasnila. In tako vedno znova. Taval sem sem in tja, poskušal tu in tam, pa ni šlo. Nikamor nisem mogel. Glava je še vedno ukazovala: "Moraš! Moraš!", baterija ni dala od sebe več kot tri, štiri sekunde brljenja, sam pa sem že dobesedno ugašal. Ko je baterija dokončno crknila, sem zagledal skalni steber in pod njim črno piko. Vedel sem, da vidim šotor. Po približno 300 metrih nevarnega prečenja sem ga dosegel. V trenutku, ko sem stopil vanj, je napetost popustila in začel sem bruhati žolč." Humar je prižgal svečo in si hotel iz snega natopiti vodo, a je od izčrpanosti prej zaspal. Okoli treh ponoči se je zbudil v plamenih. Sveča je vžgala uhajajoči plin gorilnika, ogenj pa mu je uničil šotor. Prekrit s snegom se je zbudil šele ob enajstih dopoldan in čez dobro uro začel sestopati. Na 6300 m je prišel do ledeniške razpoke, mesta, kjer sta z Jegličem drugič bivakirala. "Tistega snežnega mostu, prek katerega sva z Janezom prekoračila ledeniško razpoko, ni bilo več, zato sem se tistih pet metrov preprosto vrgel dol po steni. Skočil sem kot mačka, tako da sem z obema cepinoma in obema nogama hkrati priletel na sneg naklonine 60 stopinj." Nadaljeval je s sestopom in se na 5900 m znašel na vrhu 400-metrskega ledenega žleba, v katerega so se stekali vsi ledni in skalni podori v zahodni steni Nuptseja. "Tu sem se prvič pošteno ustavil, ker sem vedel, kaj me čaka oz. kaj se mi lahko zgodi," se spominja Humar. "Zategnil sem čevlje, da bi lažje sestopal po zelo strmem ledu, zategnil sem pasove cepinov, popravil rokavice in zakril usta, če bi me zajel plaz." Varno je sestopal skoraj do konca... "A tik preden sem prišel do stožca mehkega snega, kamor se izteče žleb, se je v "Orient ekspresu" podrl serak. Bil sem v žlebu, cevi s premerom enega metra. Kosi ledu, ki so bili tudi večji kot glava, so mi zbili nos, prebili glavo in me pošteno pretepli po telesu. Dvakrat mi je odneslo nogo, iz žleba pa me ni pometlo." Humar se je zatem po snežnem stožcu oddričal navzdol proti skalam na skrajnem robu ledenika, ga začel prečkati, nato pa se je moral zaradi teme in grozečih ledeniških razpok ustaviti. "Na neki skalni polički sem se zavil v vrečo za bivakiranje in tam drgetal." Ob enih ponoči je ponj prišel Marjan Kovač, ob devetih zjutraj pa je bil po šestih dneh znova v baznem taboru. Tam so ga pričakali ameriški zdravniki, ga pregledali in mu zagotovili, da so prsti na nogah v redu. "A bili so še mladi in neizkušeni," dodaja Humar, "in so se čez dva dni čudili, ker je bilo vse črno."