Najprej sem začela opažati madeže v vidnem polju, ko sem gledala televizijo. Tiste male sitne muhe, ki šibajo čez ekran. Ostala sem povsem mirna, misleč, da je vse skupaj še ena od posledic tistih kubanskih cigar, ki so mi jih prinesli prijatelji. Da mi torej zakrivajo pogled povsem toksični madeži zaradi nikotina. Ali napaka v moji matrici. Ali kozmične luknje v mreži. Ali marsovci, ki bi radi nekaj sporočili in jih zaznavam samo jaz. Potem me je začelo vseeno malo skrbeti, da bi tole lahko bil začetek mojega konca. Fade-out do moje dokončne oslepitve. Ko bo ugasnil moj ekran in bo svet v popolni temi. Izkazalo se je, da je zadeva precej hujša: zvečer je dokončno crknil moj televizor Sharp.