Dobro jutro. Oli mi je spet pojedel očala. Ti pa delaš. Jst tut. To bo dnarja. Pošlji. Pošiljam sporočilo. Sporočilo je poslano. Ti mobiteli so res nekaj boljšega. Danes pride Ruža. Sobota je in treba bo malo pospraviti stanovanje. In kaj dobrega skuhati. Dopoldan pride tudi Matjaž. Pogledat Olija in na čaj. Matjaž. Fant od fare. Dobra prijatelja sva. Za zmeri. On je bil tisti in Igor, fant brez državljanstva ki je šel z mano v Zagreb po avto. Ko smo prišli na tisto nesrečno pumpo Lučko, smo našli na armaturi listek, na katerem je pisalo: Dođite po ključe na policijsku stanicu Novi Zagreb. In telefon. Pa nismo šli. Dovolj je bilo peripetij s hrvaškimi policaji. Avto smo odpeljali z rezervnimi ključi. Prave pa so čez dober mesec poslali na ljubljansko policijo in tam sem jih tudi dobila. Ko smo našli avto, je imel razbito šipo, spuščene gume in manjkali so vsi dokumenti. Še sreča, da sem vmes naredila duplikate. Vse. Prometno, vozniško, potni list, zeleno karto. Stalo me je celo premoženje. Kam so šli dokumenti, ki so bili v avtu, nimam pojma. Prav tako je neznano kam izginil mobitel Nokia, last založbe Epta, kjer sem takrat delala. Verjetno me vse skupaj čaka kje v kakšni vrečki na policiji v Novem Zagrebu, ampak ne grem iskat. Se jih malo bojim, pandurjev črnih. Vsi so v črnem. Tudi tisti idiot, ki sem mu prilepila zaušnico, ker me je otipaval, je bil v črnem. In kako so potem skočili name, z odprtimi lisicami! Po hrbtu in rokah sem bila vsa plava. In potem sem morala podpisati tisti papir. Da me niso fizično … pa so me. Edini normalen je bil nek kriminalist, ki me je malo zasliševal, v glavnem pa pustil pri miru. Pa še lep je bil. Visok, črn, imel je lepe oči. Bil je en tak forenzik ali kaj. Vem samo, da je bil prijazen in mi je celo ponudil kavo. In lahko sem kadila v njegovi pisarni. Drugi pa … ni vredno izgubljati besed. Vprašali so me, če hočem govoriti s kom z veleposlaništva. Pa sem rekla, da ne. Nisem hotela, da moja odisejada postane slučajno kakšen predmet mednarodnega incidenta. Sem pa poklicala Aleksandra. In so se malo ustrašili. Kot kaže, je glas o odvetniški pisarni Čeferin segel tudi do njih. Z njim žal nisem mogla govoriti, ker mi je vmes dokončno crknil mobitel. Ampak potem, ko sem omenila njegovo ime, so z mano ravnali malo bolj spoštljivo. Pandurji blesavi. In ves dan nisem nič jedla. Ko sem to omenila tistemu idiotu, ki me je stražil, je rekel, da mi bo prinesel nekaj za pojest. In veste, kaj mi je prinesel? Kikiriki. Nisem vedela, ali naj se smejem ali naj ga kar takoj še enkrat opalim. Odločila sem se, da se bom smejala. Pa spet ni bilo prav. Bil je užaljen. In bil je grd in slinast … bljak.