V soboto dopoldne so se tako brez vsakega žara napol prepucavali o rečeh, kot je to, ali bi dodatni podpredsednik stranko stal preveč dodatnega denarja, ali naj bi se med tremi podpredsedniki po kriteriju ženskosti vendarle ne znašlo tudi kakšno dekle (dame so bile vse po vrsti nepreklicno za, nekateri gospodje čudno zadržani) in kako bi šlo državo razparcelirati po regionalnih fevdih glede na želje in potrebe birokratskih subsistemov. Drni jim je potem v svojem prvem, okoli pol ure trajajočem govoru natresel ves tisti nujni žamet o tem, kako deset let ni kratko obdobje niti v življenju enega človeka, kaj šele države: mi smo najmočnejši, se jim je nežno pohvalil, vedno smo bili, in to prek vseh komaj obvladljivih koalicij, izjemno uspešni smo, vedno bolj nam zaupajo. Utrdili smo slovensko državo, je v maniri do uporabnika prijaznega računalniškega programa (recimo neke vrste brezhroščnih Windowsov) našteval svoje dosežke, skoraj smo dokončali tranzicijo, nas vodili v Evropo, konstantno gospodarsko rasli, zmanjševali brezposelnost, presegali povprečja Evropske skupnosti, ljubili okolje.