da so zlasti kmečki fantje na služenju vojaškega roka doživljali huda poniževanja in zmerjanja s »švabi«. Osebna kultura in higiena, ki sicer tudi v avstrijski armadi nista bili idealni, je bila na neprimerljivo nizki stopnji. Kmetje so se kmalu soočili z velikimi težavami. Vrste stoletnih gospodarskih povezav so bile prekinjene. Kmetje s Štajerske so ogromno pridelkov in vina prodali v rudarske kraje na gornje Štajersko, samo goriška je letno kupila v brežiškem koncu okoli 5.000 prašičkov, za slovenske razmere neizmerni tržaški trg je bil poslej zaprt. Tihotapljenje živine, zlasti konj in hrane z jugoslovanskega dela Notranjske v Italijo, ni moglo nadomestiti izgub. Pojavila se je huda konkurenca kmetijskih izdelkov iz Slavonije in Vojvodine, dalmatinskega vina. Skratka, razmere so se že v drugi polovici dvajsetih let tako poslabšale, da bi bil morebitni plebiscit za Avstrijo v slovenskem delu Štajerske zelo vprašljiv za Jugoslavijo. Delavstvo, zlasti rudarji in železničarji, so se že obnašali kot pravi proletariat. Za mnoge pa je bilo še vedno značilno, da so še včeraj delali na poljih. Leta 1920 je bila krvavo zatrta stavka na Zaloški cesti v Ljubljani, stavkovni val 1921–1923 je končala stavka rudarjev Trboveljske premogokopne družbe. V ozadju so bili komunisti. Tudi ti so imeli polvojaško organizacijo, imenovano Partijske akcijske čete (PAČ), katerih konkretno delovanje še ni raziskano. V njih naj bi imel eno vodilnih vlog France Klopčič (1903–1986), brat pesnika Mileta Klopčiča (1905–1984). Veliko boljši časi so nastopili za slovensko industrijo. Njeni izdelki so našli številne nove trge, ki so bili lačni kvalitetnega blaga. Razvijali sta se tekstilna, čevljarska, kemična, strojna, lesna in nekatere druge industrije. Na slovenski trg je posegal tuj kapital. Trboveljska premogokopna družba je bila francoska, Kranjska industrijska družba italijanska, vendar jo je že ob koncu dvajsetih let pod svoje okrilje spravil celjski Westen. Med kapitaliste so se povzpeli tudi nekateri domačini. Dokaj tipičen je vzpon novomeškega Ivana Medica. Kot potomec Kočevarjev, česar se ni zavedal, je začel kot krošnjar. Prodajal je sukanec, igle, gumbe in podobno. Ko so v začetku dvajsetih let 20. stoletja ženske začele nositi spodnje perilo, je nakupil blaga in ga dajal