Za kakšno podrobnejšo oceno bi bil potreben večji obseg, zato jo bom samo skiciral. Petkov program je bil kakovostno močnejši od sobotnega, medtem ko je bila nedelja namenjena za lagoden odhod in zaključek, na katerega nisem čakal. Med nastopi prvega dne so najbolj izstopali Res Nullius, KUD Idijoti in Pero Lovšin s Križarji, medtem ko je pri Metropolis kljub očitni kakovosti in razgibanosti koncerta šepala uigranost. Yellow Minute so bili nasprotno zelo uigrani, vendar zaradi prevelike linearnosti in pomanjkanja notranje dinamike kljub dobremu muziciranju in prijetnemu vtisu preveč razvlečeni in premalo inovativni v svojem težkem rocku. V sobotnem programu je nastop Motorhead dobesedno zasenčil vso ostalo dogajanje, vendar sta med skupinami, ki sem jih uspel spremljati, daleč najbolj suvereno izstopali Dicky B. Hardy z izvrstnim nastopom in Mlinski kamen, ki pa je žal igrala le peščici ljudi v zori mrzlega nedeljskega jutra, ko se je sobotni program končal. Popoldne in za popotnico v nedeljo so nastopi tudi Agenti. Če sodim po njihovem sobotnem nastopu niso veliko zaostajali za prej omenjenima skupinama. Njihova glasba evocira senzibilnost kakšne Ekaterine velike ter je komunikativna, prijetna za uho in kakovostna obenem. Ostale skupine so bile bodisi konvencionalno rockovske s koreninami v hard rocku, ki se jih poznejši razvoj rocka očitno ni dotaknil in so - kot kaže - zvokovno dokaj tipične za sproščeno vzdušje motorističnih srečanj, druge pa veselično razigrane, ki so malce spodbudile rajanje občinstva, toda v osnovi (razen ob Motorhead) kakšne posebne evforije ni bilo, tako da je celoto bolj prevevalo vzdušje srečanja in družabnosti, vendar sem dobil vtis, da je med motoristi in ostalimi nekakšna ločnica pri druženju in mešanju občinstva.