Grafika je spodobna, s samosvojo arhitekturo in dobro animiranimi liki, vendar lastnosti novejših kartic baš ne izkorišča. Še najbolj impresivna sta vreme in hitro menjavanje dneva in noči, ki vpliva tudi na pojavljanje določenih sort nasprotnikov (okostnjaki in ghouli pridejo na plano samo ponoči). A vsekakor je v predstavitvi Vana'diela nekaj čarobnega. Ne glede na izbrano frakcijo je mesto ogromno, naokoli bluzijo ducati sotrpinov, a redkokdo je pripravljen s tabo dlje čvekati v tri krasne in mimogrede se izgubiš - kot bi se popoldne Idrijčan odpravil po Ljubljani. Prav tako je dokaj tipičen boj, zlasti če si igral Final Fantasy 7. Ko greš iz mesta in naletiš na prve sovražne kreature, ki se gibljejo v rangu naspidiranih veveric, hodečih gob in zajcev, dotično vzameš na muho ter tako začneš mlatenje. Tedaj sicer realnočasovno dogajanje preklopi na psevdo poteznega oziroma v inačico sistema ATB (Active Time Battle). To pomeni, da imata ti in nasprotnik vsak svojo potezo, v kateri lahko nekaj storita, recimo mahneta ali spijeta kozarček cvička, vendar si te poteze ne sledijo v nekem vnaprej določenem zaporedju. Namesto tega imata vsak udarec ali urok glede na svojo moč ali kaj drugega časovno obdobje, ki narekuje, kako dolgo ni mogoče izvesti drugega udarca ali uroka. Zategadelj se lahko - in tudi se - dejanja prekrivajo, kar je temelj za sodelovanje, opisano malo naprej. Izven tega je mlatenje samodejno; lik in gnusoba si izmenjujeta udarce, dokler eden ne podleže. Nabiranje EXP zna biti na nižjih stopnjah zoprno, ker ti špil za vsak resurrect, razen če tega opravi beli mag, odbije nekaj izkušenjskih točk.