Kot kaže, se je sarajevska skupnost odebelila še za nekaj narodnosti, kar razodeva večjezični spored radijskih postaj in množica že od daleč vidnih tujcev, predvsem uslužbencev mednarodnih institucij in vojakov SFOR-ja. Vse od napisa na avtobusu, ki pelje čez pisto do letališke zgradbe, za vstop v katero se morajo tudi obiskovalci pustiti obsevati detektorjem za kovino, do plošč na novogradnjah in obnovljenih stavbah je zaslediti imena domačih, raje tujih donatorjev. Tujci ne opravljajo le del, potrebnih za vnovično vzpostavljanje demokracije, obnovo gospodarstva, blaženje socialne stiske in zagotavljanje miru v razrvani državi, temveč hvalabogu s potrošnjo skrbijo tudi za pretok kapitala in za spodobno življenje pri tujih organizacijah zaposlenih krajanov. Drugo je, kako hitro se bodo Sarajlije, ki so se znašli v vlogi oprod za pomembnejše naloge šolajočih se evropskih kadrov, naveličali samopašnosti gostov, ki so vendarle prišli na divji Balkan, koliko časa jim ne bodo zamerili njihovega ekonomsko določenega položaja na lestvici zaželenih spolnih partnerjev in kako dolgo bodo dobro prenašali nove in nove škandale v zvezi z razdeljevanjem in ponikanjem že tako bornih sredstev za obnovo domovine. Zaenkrat je ponikalnic tudi doma več kot na pretek in se bosensko ekonomijo rado označuje z besedo katastrofa. Sarajevske ulice poleg palete proti večeru že primerno okajenih uniform po novem pestri tudi vzorec »tradicionalnih«, bolje rečeno ortodoksnih muslimanskih noš, ki se zgoščuje, bolj ko se bližaš Baščaršiji, kjer so nastanjene muslimanske šole in ob katere korzu (nekdaj: Vase Miskina, sedaj preimenovan nazaj v Ferhadijo) prav zaradi tega vse težje naročiš na kaj drugega od brezalkoholnega piva. Najortodoksneje pisane feredže, ki odkrivajo edinole ženske oči, za moške, ki hodijo spredaj, obvezna brada in bele pumparice - in obenem najslikoviteje se oblačijo pripadniki šiitske veroizpovedi, uvoz iz bratskih islamskih dežel, ki so skušale radikalizirati pred vojno dokaj lagodno dojemanje vere Bosancev. Šiitom, ki se neradi fotografirajo in so takoj pripravljeni na ravs, so namenjena posvečena tla ogromne, a od Svetega Save manjše džamije in islamskega centra na Alipašinem polju, ki se imenuje po kralju Fahdu, sicer donatorju za obnovo stopetnajstih bosenskih džamij. »Ko će se klanjat u džamiji, kad mu cuko zavija, auuuu!« je pokazal na trebuh najin zaradi arabskih investicij revoltirani taksist, ki bi, deleč srečo v mešanem zakonu, seveda raje videl, ko bi arabski mogotci v porušeni domovini gradili gospodarske in ne verske objekte. Nekdaj, »u onim vremenima«, so se džamije res gradile na območju, ki ga ni dosegel glas mujezina sosednje fare, za spremembe tlorisa pa je menda kriviti tako versko vnemo kot tehnični napredek. Sedaj se zahodnjaškemu ušesu dražljivi, strastni zvoki molitev dostikrat razlegajo kar iz cedejev in ojačani z zvočniškimi sistemi, ki ti postrgajo ves prah iz ušes, konkurenčne džamije pa se množijo kot gobe po dežju, kljub temu, da uradni pozdrav že dolgo ne glasi več »Merhaba!« ali »Esselamu alejkum!« in da se je, podobno kot v vseh z zadnjo balkansko vojno zajetih deželah, zelo zmanjšalo s priložnostnimi pomnoženo število obrede opravljajočih vernikov.