Pri opravljanju svojega poklica se v podjetjih srečujem z zaposlenimi iz različnih oddelkov. Včasih pa se srečam tudi z osebami, ki pri naročniku zgolj opravljajo storitve. In eno od takšnih srečanj je bilo tudi povod za prispevek v tej rubriki. Pogosto ostajam v prostorih naših naročnikov, ko uslužbenci že odidejo domov. Takrat pa svoje delo nastopijo čistilci, s katerimi že po bontonu izmenjam nekaj besed. Včasih si izmenjamo tudi kakšno besedo več - odvisno od teme in razpoloženja enih in drugih. Šele po dogodku, ki ga bom opisala kot uvod v današnjo temo, sem postala pozorna na starostno in spolno sestavo skupin, ki čistijo poslovne prostore po Sloveniji. Skupino čistilcev, ki je prihajala vsak dan natanko ob istem času, so sestavljali starejša gospa in tri mlajše osebe - dve ženskega in ena moškega spola. Zadnji dan našega obiska mi je gospa ponudila čaj in me istočasno zaprosila za kratek nasvet, vsebina katerega je lahko že samostojna tema katerega od naslednjih prispevkov. Po nekaj krajših pogovorih je namreč gospa ugotovila, da nismo niti s policije niti z davkarije, kar ji je zadostovalo za prvo stopnjo zaupanja. Pojasnila je, da se je o naravi našega dela pogovarjala tudi z osebjem pri naročniku naših storitev (ki v konkretnem primeru ni predstavljala revizije). Dobila je zagotovilo, da je razmerje zaupne narave in da ne »špecamo« (resno sem se zamislila, komu bi morala). Naj na kratko povzamem vsebino njene življenjske zgodbe, ki sem jo morala natančno poslušati, če sem želela dati nasvet, ki ga je gospa pričakovala. Čiščenje opravlja čistilni servis , v katerem je zaposlena zadnje leto (o tem, kako si je služila kruh v dveh letih, ko je bila na »borzi« kdaj drugič), sodelavci pa so večinoma študentje . No, ne čisto vsi. Dekle z močnim štajerskim naglasom ima sestro študentko, ki pa trenutno zelo resno študira, pa na njeno napotnico vskoči sestra, ki je brez dela. Moški je v ekipi tudi nadomeščal osebo ženskega spola, kajti moški večinoma čistijo v zahtevnejših okoliščinah (nočno delo, čiščenje na višini ...). Večinoma so to študentje, ki ne študirajo - saj po nočnem delu tudi ne morejo. Svet podjetnikov, ki zaposluje študente Vemo da, cena študentskega dela, tudi če dosega tisoč tolarjev na uro, kar pa ni prav pogosta ponudba, je še vedno veliko nižja od cene za uro dela redno zaposlenega . Podatki iz prakse kažejo, da nekvalificirani delavec ne more opraviti v rednem delovnem času več kot 140 ur mesečno (dopusti, prazniki, bolniški izostanki). Poleg plače pa redno zaposlenemu pripada še povračilo stroškov prevoza na delo, nadomestilo za stroške prehrane in letni regres. Tem izplačilom se pri študentskem delu delodajalci lahko izognejo. Vse omenjeno pomeni, da so stroški dela ob najnižji plači že veliko višji kot pa delo prek študentskega servisa. Dodatna prednost pa je tudi lahkotnost razmerja, ki ga delodajalec vedno lahko prekine. Ni pogajanj s sindikati, ni odpravnin in ni nelagodnega občutka ob odpuščanju zaposlenih, kar vse lahko doleti podjetnike, ki redno zaposlujejo. Podjetniki (podjetja) kot posredovalci študentskega dela , ki jim je država podelila koncesijo za posredovanje tovrstnega dela, si zato lahko manejo roke. Brez kakšnih posebnih investicij, zgolj ob dejstvu da so bili pač ob pravem času na pravem mestu, je njihova dejavnost zelo dobičkonosna . Nekatere najdemo med kupci podjetij, hotelov in nepremičnin. Drugim je že uspelo prodati svoja podjetja (tudi tujcem) - tudi te prodaje so bile zaradi radodarnosti naše zakonodaje lahko neobdavčene (lastništvo več kot tri leta). Študentje in njihove družine Poglejmo še tiste, ki opravljajo te storitve, tj. študente. Če odštejemo tiste, ki zares ne morejo preživeti drugače, je veliko tistih, ki se za študentsko delo odločajo iz drugih razlogov. Na primer »nujno« potrebujejo denar za storitve in izdelke, brez katerih bi bil njihov študij ali pa vsaj socialni status ogrožen - najnovejši model telefona, oblačila, potovanja, večerne zabave v lokalih ... Namesto da bi se pripravljali na življenje izobraženca, intelektualca, in da bi v času študija s svojim delovanjem skušali vplivati na družbo. Še najbolj škodljivo se mi zdi dejstvo, da mnogi tako preskočijo tudi obdobje zgodnje socializacije. V bistvu na ta način vstopajo v lahkotno delovno razmerje, z vsemi posledicami. Lahko Enostavno prenehajo z delom, če jim ne ustreza. Redno delovno razmerje je vse kaj drugega kot pa opravljanje občasnih del brez posebne odgovornosti. Zahteva osebno zavzetost, izpolnjevanje rokov, strpnost, rednost in spoštovanje pravil. Vse te navade pa oseba po tridesetem letu pridobiva veliko težje kot pa jih mladostniki. V prošnjah za redno zaposlitev beremo: strežba v lokalu, vnos podatkov, tajniška opravila, razvoz hrane. Po nastopu delovnega razmerja imajo študentje velika pričakovanja glede plač, ki pa si jih lahko priborijo šele po nekaj letih. Vložki delodajalcev v diplomirance v prvih letih po diplomi (da sploh dobimo usposobljene sodelavce) se praviloma lahko izrazijo tudi v nekaj milijonih tolarjev. Vložek začnejo diplomiranci vračati šele po nekaj letih, zato jim delodajalci ne izplačujejo prav visokih plač. V tem obdobju si študentje ustvarjajo nove družine, kar seveda zahteva več finančnih sredstev. Ženski del pa po prvem otroku praviloma tudi izgubi možnost izpopolnjevanja v stroki ali prakse v tujini. Vsem tem problemom bi se študentje lahko izognili z rednim študijem in zgodnjo zaposlitvijo. Ne nazadnje lahkotnost zaslužka prek študentskega dela tudi ne spodbuja podjetniškega razmišljanja . Ankete med študenti, ki se občasno pojavljajo v medijih,jasno kažejo na naravnanost študentov. Čim daljši študij in po možnosti državna služba - to je še vedno želja velikega števila študentov. Starši študentov večinoma pozdravljajo takšno obliko dela, saj kratkoročno izboljšuje družinski proračun. Vendar ob tehtnem premisleku lahko uvidijo, da tovrstno delo koristi predvsem delodajalcem in posredovalcem dela . Poleg tega otroci zaradi dolgega študija ne zapustijo svojih družin, saj jim starši omogočajo dokaj lagodno življenje, kar pa pomeni dodatno obremenitve staršev. Davkoplačevalci Čeprav se je današnja tema začela razvijati ob študentih čistilcih, pa boste lahko ob odprtih očeh opazili, da se povsod srečujete s študenti . Poglejte okrog sebe v večjih marketih, gostinskih lokalih, trgovinah, videotekah. Povprašajte osebe v klicnih centrih (pomoč uporabnikom), v kakšnem delovnem razmerju so, in ne nazadnje, povprašajte svoje znance, zaposlene v državnih ustanovah, koliko študentov zaposlujejo. Omenila sem le nekaj primerov, gotovo jih boste sami našli še precej. Za zagotavljanje storitev, ki jih kot državljani kot samoumevne pričakujemo od države, je potrebno nekako zbrati sredstva. Študentsko delo zmanjšuje število redno zaposlenih , ki pa z obdavčitvijo plač in plačilom socialnih prispevkov prispevajo največji del v državni proračun . Tema je preresna, da bi jo obravnavali le bežno in znotraj te rubrike, vendar si očitno nihče ne drzne odvzeti določenim podjetnikom (najprej njim) in študentom (kot drugim) davčnih privilegijev. Celih 130.000 tolarjev mesečno lahko zaslužijo študentje pa ob tem ne bodo plačali dohodnine . Poleg tega lahko dobijo še kadrovsko štipendijo v višini 117.000 tolarjev , ki tudi ni obdavčena . Povprašajte v svojih računovodstvih, kakšen je strošek delodajalca za omenjene neto prejemke (upoštevajte samsko osebo). Očitno so študentje močna skupina , tako po številu kot po času, ki ga imajo na voljo za svoj boj. S svojim nastopom proti odvzemu davčnih privilegijev takoj prepričajo politike, ki med drugim (poleg strokovnjakov) tudi krojijo usodo davčne zakonodaje. Naj zaključim moje pisanje z vprašanjem: Koliko bi bilo še študentskega dela, če bi bila cena za uro dela enaka ceni, ki jo mora podjetnik plačati redno zaposlenemu, in - morda še pomembnejše - kakšen bi bil vpliv bolj realnega sveta vrednot na odnos študentov do dela? ________________________________________________ Zakaj »davkoplačevalko« Srednji spol v naslovu ni napaka. »Davkoplačevalko ne udari po mizi (to naj bi bil moški) in se ne razjoče (to naj bi bila ženska), ampak samo stresa jezo tam, kjer ga nihče ne sliši - kot to počnejo otroci po družinskem prepiru na dvorišču.« Iz davkoplačevalkove predstavitve v januarski številki Podjetnika. ________________________________________________