To področje do nadaljnjega ostaja odprto, čeprav sama industrijska politika za Slovenijo ni niti sporna niti težavna (slovenska politika na tem področju je v veliki meri že usklajena z evropsko), vendar pa je povezana z dokaj kočljivim vprašanjem državnih pomoči. Za zgled pri reševanju tega vprašanja je mogoče vzeti Portugalsko, ki je bila ob včlanjenju v EU vključena v program prestrukturiranja tekstilne industrije ter je lahko izvajala mešanico horizontalnih in vertikalnih ukrepov. Vertikalne ukrepe pomoči je po konkurenčnih pravilih unije treba postopoma opustiti: slovenski pogajalci bodo unijo morali obvestiti, do kdaj namerava Slovenija izvajati take ukrepe za omejeno število industrijskih panog. Po ministrovih besedah bi potrebovali posebne ukrepe na področju jeklarstva in delovno intenzivnih panog, te pa so tekstilna industrija, konfekcija, usnjarsko-predelovalna industrija in obutvena industrija. Državna pomoč, ki je bila včeraj na dnevnem redu sveta industrijskih ministrov EU, je tudi za samo unijo izredno spodrsljivo vprašanje, na katerega v Bruslju ne poznajo dokončnih odgovorov, saj države članice še naprej rešujejo izgubarska podjetja v nasprotju s pravili igre oziroma ustvarjajo posebno ugodne razmere za domača podjetja.