Tedaj so razmere v Nemčiji za Žide, ne glede na državljanstvo, postale skrajno neprijetne ter hudo nevarne, zato je Meitnerjeva pobegnila na Švedsko, v Stockholm. Sodelovanju s Hahnom pa se ni odpovedala; neprestano sta si dopisovala, in ko naj bi Hahn in Strassmann v radioaktivni juhi razpadnih produktov odkrila sledi radija, ste se celo srečala v Koebenhavnu. Meitnerjeva je Hahna prepričevala, da je kaj takega povsem nemogoče in da naj s Strassmannom poskuse ponovita. To sta tudi storila in ugotovila, da njun »radij« v resnici ni radij madam Curie, temveč njemu sicer kemijsko podoben, toda približno pol lažji element barij. Hahn je bil povsem iz sebe: »Le kako naj uran razpade v barij? Ali imaš za to kakšno fantastično razlago?« je v pismu spraševal Meitnerjevo. Njej pa se poskusi niso zdeli ponesrečeni: »Če uran razpade na barij, je to sicer nenavadno, nikakor pa ne nemogoče,« ga je opogumljala. In ga tudi opogumila. Ko je namreč Hahn dobil v korekturo odtis svojega »barijevega« članka, je dodal odstavek, v katerem je pojasnil, da se zdi, kot da bi jedro urana razpadlo na dvoje. Hkrati je Meitnerjeva skupaj s svojim nečakom Ottom Frischem na Švedskem napisala članek, v katerem sta s fizikalnega stališča analizirala cepitev atomskega jedra. Tako so bile stvari, kot je nekdo zlobno pripomnil, lepo ločene: kemija od fizike, poskus od teorije in Nemci od Židov. Ločene pravzaprav tako temeljito, da nihče ni dvignil niti obrvi, ko je Hahn za skupno delo dobil Nobelovo nagrado; Meitnerjeva je seveda ni dobila, Strassmann pa si je (po mnenju Nobelovega odbora) kot »mlajši raziskovalec« menda ni niti zaslužil. Kakor koli že, zadeva s cepitvijo urana je precej velika packa na sicer dokaj čedni odborovi kravati.