Dojenčkov jok pa je lahko tudi povod maminega (in očetovega) vznemirjenja. Starša lahko jok doživljata kot izsiljevanje, nagajanje, maščevanje, otroka pa kot prezahtevnega, sitnega, ki je v breme, odveč. Mama (ali oče) lahko odreagira z jezo, nemočjo, apatijo, zavračanjem, odvrnitvijo. Takrat otrok ostane sam s svojo vznemirjenostjo, ki je še ne zmore obvladati, uglašenosti ni, stik je prekinjen. Če mama (oče) stika ne vzpostavi nazaj, je otrok vznemirjen toliko časa, da tudi on postane izčrpan, apatičen in se odklopi. To se lahko zgodi v primerih, ko je mama tako preplavljena s svojimi skrbmi, z utrujenostjo, zasedena s konfliktom, lastno prikrajšanostjo, nemočjo, zavistjo itn., ki se zbudi ob njenem otroku, da otroka (nehote ali hote) zanemarja ali izpolnjuje njegove potrebe avtomatično. Primer: otrok ni ne lačen ne žejen, potrebuje tolažbo, ker ga je nekaj vznemirilo, mama pa tega ne prepozna. V usta mu porine stekleničko čaja, gleda v prazno in čaka, da jo otrok izprazni. Če otrok protestira, prezre njegov protest in mu stekleničko vsili nazaj. Otrok se nauči, da stik (z mamo) dobi le preko hrane. Razen s hrano in bolečino hrepenenja po pristnem stiku pa je otrok prenapolnjen tudi s težkim vzdušjem stiske, ki se tako globoko vpiše v otroško telo in dušo, da postane osnova za vse njegove nadaljnje odnose (Gostečnik, 2006).