Možgani so najbolj kompleksna stvar, doslej odkrita v univerzumu (Watson, 1992), in znanstveniki zelo počasi sestavljajo koščke mozaika te kompleksnosti. Odrasli radi trdimo, da smo lahko pozornejši od otrok. Najnovejše raziskave kažejo, da je to, kar se v bistvu dogaja, da smo odlični v »biti nepozorni« oziroma odlični v zaslonitvi vsega naokoli in restrikciji zavesti na edini fokus. Številni znanstveniki uporabljajo prispodobo reflektorske luči, ko gre za pozornost in zavest pri odraslih (Damasio, 1999). Sedaj jim je postalo jasno še to, da otroci svojo pozornost razpršijo difuzno, kot se razprši svetloba svetilke in lahko sprejmejo in procesirajo bistveno več informacij kot odrasli. Prefrontalni korteks (ki se počasi razvija in svojo zrelost doseže sredi dvajsetih let) ima pri tem pomembno vlogo, saj s svojo sposobnostjo, da po potrebi »izklaplja« druge dele možganov ter omejuje in usmerja akcijo ali misel (Gopnik, 2009), omogoča odraslim izvedbo zapletenih načrtov, spoštovanje rokov ipd. Včasih je to nedvomno prednost, obenem pa lahko zavira ustvarjalnost, nujno za reševanje zapletenih problemov. Ravno zato je zaželeno, da gre prefrontalni korteks, katerega vpliv je pri otrocih manj izražen, včasih tudi pri odraslih na off. Da je to možno, govori tudi eksperiment, ki so ga izvedli na univerzi John Hopkins, ko so s fMRI (funkcionalna magnetna resonanca) spremljali dogajanje v možganih džezovskih glasbenikov, ko so improvizirali na klaviaturah. Ugotovili so, da je bilo delovanje prefrontalnega korteksa zelo