Predsednik republike Milan Kučan se ni odločil predlagati kandidata za mandatarja. Posvetovanja s šefi strank so mu očitno pokazala, da je med njimi nekaj soglasja le o tem, naj v tem predvolilnem času prilagajanje zakonov evropskim predpisom ne zastane popolnoma, ker bi nas to dodobra očrnilo pred Evropo. Zato bi morda lahko prišel v poštev za predsednika vlade le človek, ki se na te procese pridruževanja EU dobro spozna in je hkrati dovolj oddaljen od strankarskih štabov, da se ni mogel nalesti mrzlice nenehnega proizvajanja intrig in metanja polen pod noge komurkoli že. Toda predsednikov poskus na tem EU soglasju zidati cerkev izhoda iz vladne krize ni bil uspešen, kajti naš glavni pogajalec z EU-komisarji Janez Potočnik je ponudbo za kandidaturo gladko zavrnil. Očitno je tako kot drugi trezno ocenil, da je politično močvirje malih zahrbtnosti le pregloboko in upanje, da bo v teh nekaj mesecih lahko storil kaj koristnega, preveč oddaljeno. Pravzaprav bi ga bilo tudi škoda žrtvovati za to, da kratkoročno pokrije že nekaj časa očitno nezmožnost naših političnih prvakov, da bi v boju za oblast vsaj občasno pomislili tudi na nacionalne interese. Dolgoročno bi namreč država zato izgubila dobro uigranega pogajalca z EU, ki ga bo še kako potrebovala.