Enako dobro kot original iz leta 1998. Ko se je Antonio Banderas leta 1998 oblečen v Zorra pogledal v vodnjak in dejal: »Zorro, še nikoli nisi izgledal tako zelo dobro,« smo vedeli, da imamo klasiko. Briljantno mešanico akcije, komedije in romantike, ki jo je dodatno zabelil še očarljivi Anthony Hopkins. Nič čudnega, da smo morali na nadaljevanje čakati celih sedem let in da smo se hudičevo bali kaj bomo dobili. Brez skrbi, dobili smo dober film. Zelo dobro mešanico akcije in komedije, ki ji do originala manjka le malce več nagajivosti in malce manj resnosti. Dobili smo tisti pravi nedeljski spektakel za vso družino, ob katerem bodo uživale tudi babice. In stari dobri Antonio, ki je še vedno moški zaradi katerega se zvrti tudi moškim, je spet Zorro, zakrinkani upornik, ki fura Batmana, vihti meč in gunca afne. Še posebej takrat, ko se spre s svojo seksi ženko Catherine Zeta Jones in ko mu ta ista seksi ženka pobegne v objem francoskega grofa Rufusa Sewella, ki je izumil nevarno razstrelivo. In ko sem pogledal prve finančne rezultate ter prve ocene znanih filmskih kritikov, sem naletel na hud problem. Na hudo krizo, ki kaže na dejstvo, da je tole zadnji Zorro. Da je šla franšiza po gobe. Kaj hočemo, Amerika je pač dežela, kjer gledalci hrbet vedno obrnejo ob najbolj nepravem času, kritiki pa so najbolj pametni takrat, ko je to najmanj potrebno. Nič zato, mi smo v Sloveniji, v deželi, kjer se igra polo.