Del britanskih komentatorjev ocenjuje, da so bili dosedanji Blairovi obiski pri Bushu koristni, ker so pomirjevalno vplivali na ameriškega predsednika. Brez njih bi bil, po tem mišljenju, Bush veliko agresivnejši, kot je. Med dolgim koncem tedna na ranču naj bi ga Blair ponovno pozval k zadržanosti, se pogovarjal z njim o praktičnih in moralnih problemih invazije na Irak ter ga poskušal prepričati, naj prej dobi blagoslov ZN. Blair namerava razširiti dnevni red tudi z vse večjim bližnjevzhodnim vojnim požarom. Številni kritiki morebitne akcije proti Iraku poudarjajo, da bi ta dodatno razkačila arabske države, ki jih že zdaj vleče v vrtinec palestinsko-izraelske skoraj vojne. Na Blaira pritiskajo, naj srečanje z Bushem izkoristi za to, da ga prepriča o nujnosti odkritja formule za mir na Bližnjem vzhodu, še preden začne šele razmišljati o tem, da bi vojno proti terorizmu razširil na Irak. Prst krivde za poslabšanje položaja na Bližnjem vzhodu, ki omejuje Busheve opcije glede Iraka, je uperjen neposredno v njegovo zanemarjanje Bližnjega vzhoda. To pa naj bi, skupaj z dejstvom, da po 11. septembru ni niti enkrat obiskal Evrope, arabskega sveta in južne Azije, dokazovalo, da ga ne zanima nič drugega kot Amerika. Eden od tukajšnjih komentatorjev je zato ocenil, da bi moral Bush priti k Blairu, ne pa Blair oditi, ponovno, k Bushu.