Vendar je napetost med Abu Džihadom in mudžahedini kmalu dosegla vrelišče, zato so ga hoteli zamenjati z drugim emirjem. Izvedli so volitve, ki pa niso prinesle rešitve, ker nihče ni dobil dovolj glasov. Več stanovalcev taborišča se glasovanja sploh ni udeležilo – med drugim tudi jaz, kar jih je še dodatno razkačilo. Abu Džihadu je kmalu prišlo na ušesa, kaj se dogaja. Namesto da bi kaj ukrenil, se je zaprl v svojo sobo in ni več prestopil praga. Objavil je, da je bolan, in ukazal, naj mu hrano nosijo kar v sobo. Čez nekaj dni sva ga šla z Abdulom Kerimom obiskat. Ko sva vstopila, nama je bilo takoj jasno, da z njim ni nič narobe. Bil je le jezen, ker so se bratje obrnili proti njemu. Ni razumel, kaj mu zamerijo, in njihovo obnašanje je užalilo njegovo samoljubje. To spletkarjenje je trajalo teden dni, nato je začelo skrbeti tudi tiste, ki so se mu zoperstavili. Po vsem tem je Abu Džihad še vedno ostal emir. Nihče ga ni zamenjal. Taborišče ni moglo delovati, ne da bi ga kdo vodil. Tako so se mudžahedini odločili in ga šli obiskat. Povedali so mu, da si želijo, da ostane emir, in ga prosili, naj se vrne. Čez nekaj ur se je Abu Džihad prikazal iz svoje sobe in življenje v Darunti je spet začelo teči po ustaljenih tirnicah. To je bil tudi konec melodrame. A nisem mogel, da si ne bi mislil, kako se naš godrnjavi emir čudno obnaša, še prav posebej za nekoga, ki vodi taborišče, samo nekaj kilometrov oddaljeno od fronte. Nekega dne nam je Abu Džihad po opoldanski molitvi rekel, da mora v kašmirsko taborišče. Vprašal nas je, če ima kdo od nas kakšno sporočilo, ki bi ga bilo treba posredovati v Pešavar ali v druga taborišča. Potem je dodal: »Če kdo hoče z mano, je dobrodošel.« Ker sem bil radoveden, kaj se še skriva v Darunti, sem se mu pridružil. Čeprav je bilo kašmirsko taborišče samo štiristo metrov od našega, sva naredila velik lok, preden sva prišla do cilja. Zemljišče med našim in kašmirskim taboriščem je bilo namreč posejano z minami. Njihov poveljnik nama je zaželel dobrodošlico, potem pa naju je peljal v zgradbo, kjer je bil radijski oddajnik. Abu Džihad je najprej poklical Pešavar, potem pa še taborišča v Hostu in Sarovbiju. Medtem ko sem sedel in poslušal, nama je mlad Kašmirec prinesel piškote in čaj.