Volivci so očitno glasovali za spremembe, saj so bili nezadovoljni s »statičnostjo« ostarelega predsednika, še bolj pa nad neodgovornostjo dosedanje oblasti. Ta ne le, da ni izpolnila obljub o zboljšanju splošnih življenjskih razmer, in tega, da bo pritegnila v državo tuj kapital, ki je edino zagotovilo za okrevanje vse šibkejšega gospodarstva, marveč je ekonomijo, proizvodnjo in kakovost življenja pripeljala do kritične točke. Sicer pa je naredila še nekaj potez, ki so v javnosti zbudile nezaupanje ali vsaj hude dvome (koalicija z albanskimi strankami v času, ko je kosovska kriza izzvala splošno sovražnost do tukajšnjih Albancev, odstopanje ozemlja tujim vojaškim četam, (ne)jasnost tako imenovane politike ekvidistance, nerešena meja, problemi z imenom države in s sosedami). Prevladuje prepričanje, da je tudi predsednik Gligorov po svoje »oškodoval« do zdaj vladajoče socialdemokrate, ker je izjavljal, da se ne bo vpletal v volilno kampanjo, v zadnjem trenutku pa je izrekel nekaj precej žaljivih besed zoper politično in zasebno moralo dr. Tupurkovskega (po mnenju mnogih Gligorovu to ni bilo potrebno, Tupurkovski pa si je, ko mu ni odgovoril, pridobil dodatne simpatije).