Šest barak v Hrastniku - še zdaj je razvidno, da jih je nekoč, že davno, za svoje delavce postavilo gradbeno podjetje Gradis - je začasni dom kakih osemdesetih bosanskih državljanov. Za nekatere v Bosni sicer še slišali niso; razlog je preprost, rodili so se v Sloveniji in v Bosni še nikoli niso bili. Polovico teh, se pravi vseh stanovalcev "Zbirnega centra Hrastnik", sestavljajo ljudje s t. i. statusom začasnega begunca. So pod upravo Urada za priseljevanje in begunce. Druga polovica so tujci, ki to niso, so le Bosanci, ki jim je slovenska država odvzela status začasnega begunca in jim uradno naložila, da morajo zapustiti državo. Ti so pod uradnim varstvom slovenske policije oziroma Prehodnega doma za tujce. Tam, v begunskem centru Hrastnik, je torej nekakšna izpostava PDT. Oziroma ne ravno izpostava, le nekaj dodatnih postelj, ki jih ne premorejo v Ljubljani ali Prosenjakovcih. Pa tudi policista ni daleč naokrog nobenega. Izhodi so prosti - kar je v očitnem nasprotju z matično ustanovo na Celovški cesti. Skratka, dve instituciji v šestih barakah (pa ne pol na pol) in osemdeset zgodb Bosancev, ki se nimajo kam vrniti.