Včasih grem sam sebi kar malce na živce. Namesto da bi se predal nekemu utečenemu lagodju, mi misli vselej švigajo sem ter tja – tudi tja, kamor ne bi smele. Nogomet, ki je zame že tako ali tako teoretska oziroma psihoanalitična poslastica – pa še družinsko »obremenjen« sem z njim, in to pozitivno – se poglabljam v meta-nogometologijo tudi v sociološkem smislu. Po svoje sem se kar malce »bal« brniškega in tromostovskega postafriškega direndaja. Brnik in Tromostovje sta postala že kar ustaljeni postojanki v ritualih športno-navijaškega slav(ljen)ja. Predvideval sem, da bodo Slovenci družno romali na ti dve zbirališči fenov, in zlivali čustva pred svoje športne – tokrat nogometne – bogove. V tem seveda ne vidim nič slabega – seveda če zamižim vsaj z enim (teoretičnim) očesom. No, tudi pojmu dobrega bi se v tem kontekstu raje izognil. Je pa dejansko teorija tista, ki lahko marsikaj pove in doda v mozaik razumevanja sociologije športa, tudi nogometa.