Matej Božič je mlade seznanil s programom tabora. »Če ne bo šlo vse točno po programu in bo kje kakšne pol ure zamika, ne bomo komplicirali,« je dodal v šali. Do večerje je manjkala še debela ura, ki pa je mladim tabornikom ob letanju za žogo minila, kot bi mignil. Saj veste, kako je, kadar mladost lahko izpreže možgane in se brezskrbno preda igri. Vse, kar se zgodi, se zgodi prav. Večerji je sledilo nekaj resnega dela. Vladimir Mikec Miki je mladim radovednežem spregovoril o entomologiji o vrstah in življenju vodnih žuželk. Takšen »znanstven« pristop je bil, verjamem, fantom prejkone tuj, a tudi to je del poti, ki jo je treba prehoditi, da si bodo lažje predstavljali, za kaj gre pri vezanju muh, ki je v teoriji in praksi sledilo Mikijevemu poduku. Tu pa seveda ne bi šlo brez Iva Kajžnika, enega najuspešnejših in najboljših slovenskih vezalcev, »staroste«, kot je bilo rečeno v šali. Kot demonstrator vezanja je že večkrat sodeloval na taborih ter s svojim znanjem in izvirnimi načini vezanja navdušil in marsičesa naučil mlade, pa tudi starejše udeležence. S svojimi izkušnjami se mu je pridružil Miki in nekaj mentorjev. Lahko bi rekel, da je bil to za mlade muharje poleg samega muharjenja najprivlačnejši del programa tabora, saj jih ni bilo mogoče odtrgati od primežev, nekateri pa so pridobljeno znanje menda utrjevali še v spalnicah … Tu je treba zapisati, da je bilo nekaj med njimi že presenetljivo dobrih vezalcev in če je to zasluga dela njihovih mentorjev v domačih RD, potem kapo dol.