Vsaj za nekaj dni bodo zdaj sloves slovenskih košarkarskih junakov uživali košarkarji iz Laškega, ki so finalni turnir odigrali brez poškodovanega organizatorja igre Broliha, kar pa se v njihovi igri ni poznalo. Moštvo na prvi pogled ne zbuja strahospoštovanja, saj nima takšnega sijaja kot v prejšnjih letih, ko so v mestu piva in cvetja v različnih sezonah igrali Weaks, Walker, Jurak, Goljović, Kuqo, Lisica, Duščak, Bečirovič, Nachbar in mnogi drugi. Aleš Pipan je dobro uglasil moštvo, ki je letos okrepljeno predvsem s košarkarji, ki so lani igrali na nižji ravni. Jugoslovan Mišković je igral za Polet, nižjeligaša v prvenstvu Srbije in Črne gore, Žerak je prišel iz Heliosa, Jokič iz Kraškega zidarja, Jelesijević in Joksimovič pa sta bila pred prihodom v Laško člana Kopra. Edini novinec, ki se lahko pohvali z igranjem na visoki ravni, je Dončič, ki se svoje vloge v tej ekipi dobro zaveda: "Moji soigralci mi dajejo še dodatni motiv. Res je, da večini primanjkuje izkušenj, vendar po drugi strani že celo sezono igramo v Goodyear ligi, kjer nam gre dobro. Letos smo, denimo, dobili vse tekme, ki so se odločale v podaljšku, kar je po eni strani posledica dobrega treninga, po drugi strani pa je seveda imela prste vmes tudi sreča. Finalno pokalno tekmo smo začeli slabo, v drugem polčasu pa smo z borbenostjo izničili zaostanek in se po podaljšku zasluženo veselili. Če samo pomislim na vse finale, ki sem jih doslej izgubil, je vsaj iz mojega vidika takšen razplet najbolj pošten. Pri vsem skupaj bi rad dodal tudi to, da je bilo na tem finalu sojenje zelo korektno. Kar zadeva naše nadaljne cilje, ti ostajajo nespremenjeni. V Goodyear ligi štartamo na šesto mesto, ki prinaša uvrstitev v pokal Uleb, v domačem prvenstvu pa smo si za cilj zastavili tretje mesto, kar pomeni udeležbo v Goodyear ligi tudi prihodnjo sezono. Po uspehu v pokalu ne smemo biti evforični, ampak moramo ostati na trdnih tleh."