V minulem mesecu sem prisostvoval dvema posvetoma. Na prvem so agrarni ekonomisti razpravljali o učinkih slovenske kmetijske politike, na drugem pa govedorejci o prireji mleka in mesa v prihodnosti. Predvidevanja niso rožnata, pa tudi tako slaba ne, kot nekateri napovedujejo. Potrjuje se tisto, kar smo v Kmetovalcu že večkrat zapisali: slovenski kmet je sorazmerno dobro pripravljen za vstop v EU, predvsem zato, ker ga domača država nič pretirano ne ujčka in je navajen vsega hudega. Če bi pogajalci uspeli izposlovati uvedbo enakih neposrednih plačil, kot jih dobivajo evropski kmetje že ob vstopu, bi se gmotno stanje večine slovenskih kmetij ohranilo ali celo izboljšalo. Po najnovejših ocenah bi se ekonomski položaj kmetov izboljšal ali vsaj ohranil pri sladkorni pesi, v primeru neposrednih plačil tudi pri reji prežvekovalcev (razen prireje mleka) ter vseh drugih poljščinah, razen pri pšenici. Neposredna plačila v Sloveniji dosegajo le polovico poprečja EU, torej imamo tu še precej rezerve. Res je tudi finančni minister Rop kmete opozoril, da neposredna plačila niso edini denar, ki ga kmetijstvo dobi, saj je podprto še iz drugih virov (financiranje raznih strokovnih služb in organizacij, sofinanciranje pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja kmetov…). Vendar velik del tega denarja ne pride do kmetov, ampak že prej ponikne v slabo organizirani državni strukturi. Medtem ko se je proračun MKGP med leti 1992-2000 povečal od 7,6 na 36,9 milijard tolarjev, so se stroški samega MKGP in organov v njegovi sestavi povečali od 0,5 na 7,7 milijard tolarjev. V prvem primeru se je proračun povečal za manj kot petkrat, v drugem pa za več kot petnajstkrat. Še bolj zastrašujoče številke bi dobili, če bi zbrali podatke o povečanju porabe vse državne uprave v tem času. Dodaten komentar ni potreben.