bomo podcenjevali in bomo radi prisluhnili besedam, ki jih izmenjavata analitik in njegov pacient.« S. de Shazerju se zdi razmišljanje zanimivo, a dodaja komentar (op. cit.: 4). Ko Freud pravi, da lahko na terapijo gledamo kot na »izmenjavo besed«, pogovor, je lahko to tudi nekoliko nevarna izjava, saj je pogovor običajna in naravna aktivnost dveh ali več ljudi. Avtomatično lahko sklepamo, da vemo, o čem govorimo, ko uporabimo besedo »pogovor«. Ko predpostavljamo, da vemo, kaj tako splošen izraz pomeni, nas to vodi k njegovi »preveč svobodni« uporabi in ga ne razumemo »kot enega naših orodij za razmišljanje, temveč namesto razmišljanja«. Avtor (op. cit.: 7–10) poudari štiri glavne poglede na jezik: • zdravorazumska predpostavka je, da je jezik jasen medij, ki izraža že obstoječa dejstva • v tradicionalni zahodni miselnosti je jezik viden kot nekaj, kar predstavlja realnost • budisti bi rekli, da jezik blokira naš dostop do realnosti, kar pomeni, da tudi oni mislijo, da realnost obstaja • še en pogled, ki je ponavadi označen kot »poststrukturaličen«, pa pravi, da je jezik realnost. Depresija, zakonske težave ipd. so preprosto konstrukcije uporabnika teh besed. Kaj ti izrazi pomenijo, je odvisno od tega, kdo jih uporablja in na koga so naslovljeni znotraj specifičnega konteksta. Sledeč temu načinu razmišljanja moramo pogledati, kako smo uredili svet v svojem jeziku in kako je naš jezik uredil naš svet. To je vodilo avtorja k prepričanju, da moramo proučiti jezik, da bi lahko proučevali kar koli drugega. Raje, kot da bi gledali za ali pod jezik, ki ga uporabljata terapevt in klient, avtor meni, da je jezik, ki ga uporabljata, vse, kar imamo, da lahko nadaljujemo. V nasprotju z zdravorazumskim pogledom zdaj velja, da se sprememba dogaja znotraj jezika. Kaj govorimo in kako govorimo, naredi razliko in te razlike lahko uporabimo, da bi naredili razliko (za uporabnika). Tako npr. preokvirjanje »zakonskih problemov« v »individualen problem« ali »individualen problem« v »zakonski problem« naredi razliko tako glede tega, kako govorimo o stvareh, kot glede tega, kje iščemo rešitve. V socialnem delu moramo razumeti, da »jezik ni nedolžen«, kakor pravi T. Andersen (1994 b). Ta avtor občutljivo pokaže, kakšno težo imajo besede. Predstavi nekaj domnev, za katere menim, da so temeljne tudi za prakso socialnega dela: