bili deležni spoji med ponjavo in trupom tanka. Nato so zasukali oklopno kupolo za 180 stopinj, voznik pa je odprl ventil, da je zrak iz jeklenke, položene v zadnjem delu tanka, začel napihovati 36 navpičnih gumijastih cevi v ogrodju za ponjavo. Medtem ko so se polnile, so počasi rasle in sočasno dvigale platneno kuliso. Približno 15 minut je bilo potrebnih, da se je ponjava popolnoma zravnala. Potem so morali še namestiti jeklene podpornike, ki so preprečevali, da bi pritisk vode podrl platneno konstrukcijo, ter zagnati črpalko, ki je zmogla prečrpati 109 litrov vode v minuti. Voznik je nato pritisnil poseben vzvod v predpisano odprtino in s tem spustil ladijski vijak iz horizontalnega v vertikalni položaj. Prestavil je v prvo prestavo in na ukaz poveljnika, ki je stal na krovu tanka, pazljivo zapeljal z rampe v vodo. Nato je prestavil v višjo prestavo in pritiskajoč na plin s povprečno hitrostjo 8 km/h (seveda so se gosenice še vedno vrtele) zaplul v ukazani smeri. Izplutje je bil zelo kritičen moment, ne le za tiste v tanku, marveč tudi za može na »krovu«, saj bi se lahko zgodilo, da bi se ponjava pod pritiskom vode sesedla in jih usodno ukleščila. Zato je bilo nujno, da so bili vojaki dobro izurjeni in ustrezno opremljeni. Poveljnik na krovu je bil v stalnem stiku z voznikom in je s krmilnim drogom krmilil bojno vozilo. Ko je tank prišel v bližino obale in je postalo nevarno, da bodo poveljnika pokosile sovražnikove krogle, se je ta splazil v notranjost. Tedaj je krmiljenje prevzel voznik, ki je okolico opazoval skozi periskop. Zaradi valovanja in omejenega vidnega polja manevriranje ni bilo lahko. Ko je tank prišel na primerno mesto za pristanek, je voznik v globini en meter dvignil ladijski vijak, zapeljal na kopno in izpustil zrak, da se je ponjava sesedla. Nato je moral le še obrniti oklepno kupolo v prvotni položaj in tank je bil pripravljen na boj. Po začetnem urjenju na jezeru Fritton je posadke čakal preizkus v slani vodi. Urjenje so začeli v zalivu Inverary na zahodni obali Škotske in ga pozneje razširili še na druge lokacije. Najpomembnejši območji za urjenje sta bili na jugu Velike Britanije: preliv Solent, ki loči otok Wight od matične Velike Britanije, in bližnji zaliv Studland pri mestu Poole. Tukaj so med drugim preizkušali tudi odzivnost tankov DD na goreče morje, lokacija pa je znana tudi po tragediji, ki se je zgodila 4. aprila 1944. Ob zori tega dne sta na urjenju izpluli dve