Dr. Mihael Toroš, apostolski administrator goriške administrature, je veljal za samosvojega, nekoliko osornega in oblastnega, a po srcu dobrega človeka. Ko so leta 1943 v njegovem rojstnem kraju Medana Italijani zaplenili cerkvene zvonove in jih hoteli odtovoriti v topilnico, je dr. Toroš zvonove v zadnjem trenutku rešil. Takrat, med drugo svetovno vojno, se makroekonomisti niso ubadali z dilemo "maslo ali topovi". Ne, razpravljali so o "zvonovih ali topovih". Če je šlo na fronti slabo, so bronaste rezerve, spravljene v cerkvenih turnih, pretopili v topove. Mihael Toroš je zvonove iz domače cerkve rešil. Topov je bilo zato manj. Jasno, takrat, ko še ni bilo radia in televizije, so bili cerkveni zvonovi zelo pomembni, saj so povedali, koliko je ura in kaj se dogaja v vasi. Če je v cerkvi zvonilo bolj počasi, so se ljudje počutili tako kot desetletja kasneje med poslušanjem radijske oddaje Osmrtnice. Hitrejše zvonjenje je bilo enakovredno branju časopisne rubrike Poroke. Če je mežnar pozvonil pravočasno in glasno, je menda lahko preprečil točo. In v Medani, kjer raste dobro grozdje, je pomembno, če zvoniš pred točo. Tako je tudi s časopisom. Če v njem pravočasno piše, da ga oblast lomi, bo ljudstvu kakšna ujma prihranjena. Je torej čudno, če je duhovnik Toroš, strokovnjak za cerkveno pravo, mož osornega in oblastiželjnega značaja ter dobrega srca, sklenil ustanoviti časopis? Ne, seveda ne. Pod italijansko okupacijo je svobodo javnega obveščanja zagotovil s tem, da je rešil medanske zvonove: vsi so vedeli, kdaj je ohcet, kdaj pogreb, koliko je ura in kdaj je hotela razbijati toča. V času krvavega komunističnega režima, leta 1952, je ustanovil časopis. "Ko sem upravljal poreško-puljsko škofijo," je 7. maja 1952 zapisal dr. Toroš, "sem lahko pobliže opazoval verske razmere med brati Hrvati, kjer sem videl marsikaj spodbudnega, med tem tudi dobro urejevan verski list Gore srca (Kvišku srca). Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja; to je, da bi dosegel za naš duhovski naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele." Časopis se ni imenoval Zvon - seveda, Zvon je v 19. stoletju na Dunaju tiskal Stritar -, pač pa Družina. "Verski list za goriško administraturo" je pisalo na prvi strani časopisa. "Vzor novemu listu, ki se vam predstavlja," je zapisal ustanovitelj, "bo Jezus Kristus, ki nam je s svojim življenjem dal zgled in s svojim naukom pokazal vodilo za vse mišljenje, življenje in delo."